Blog na novi lokaciji!

Pozdravljeni, bralci mojega osebnega bloga. Obveščam vas, da svoje zapise na blogu zdaj delim preko domače spletne strani www.cresus.si pod menijem Matjaž Štamulak Blog. Še vedno bom opravljal svoje poslanstvo, da v zapisih na svojem blogu (in širše v svojem delu) informiram posameznike o rizikih in priložnostih različnih finančnih produktov ter predvsem opozorila, ki jih večina nepoučenih vlagateljev venomer spregleda! Živimo v zgodovinsko zelo pomembnem obdobju, v obdobju, ko prevladuje osveščenost na vseh področjih. Zato se bom tudi sam še naprej trudil, da vas pravočasno in pravilno osveščam na finančnem področju - predvsem z namenom, da postanete neodvisni - tudi finančno, seveda! Dobrodošli na novi povezavi!

Ali je trend rasti cen plemenitih kovin že mimo?

Veliko vlagateljev je bilo to pomlad in začetek poletja 2013 na pravi preizkušnji. Pretresi na finančnih trgih so namreč zelo veliki in vedno bolj pogosti  in ker so trgi vedno znanilec nečesa v prihodnosti, se lahko vprašamo, kaj nam bo prihodnost sploh prinesla - upoštevajoč trenutno situacijo, seveda. Poleg pretresov na delniških in obvezniških trgih so se v letošnjem letu občutno znižale tudi cene plemenitih kovin, zlata in srebra. Ob upadu vrednosti za več kot 20 odstotkov pri zlatu in več kot 30 odstotkov pri srebru se pri vlagateljih pojavlja ključno vprašanje: Ali sta zlato in srebro še primerni naložbi za prihodnje obdobje ali se je trend rasti cen plemenitih kovin že zaključil? Na zgornje vprašanje bi lahko odgovorili z nekaj ključnimi podatki in primerjavami v šestih točkah: 1. Pri upadu vrednosti cen zlata in srebra se je potrebno vprašati zakaj je do padca sploh prišlo in kdo ga je povzročil. Za obe znižanji (tako v aprilu kot tudi v mesecu juniju) so odgovorne ameriške investicijske banke, ki so v urah, ko je manj trgovanja, prodajali zlato in srebro na papirju (plemenite kovine, ki niso fizično dobavljene ampak se z njimi trguje zgolj na podlagi obljube o dobavi!) in to v drastičnih količinah. Prodaja tudi po par ton zlata in srebra je kratkoročno vplivala na znižanje cene na borzi, a ne tudi na fizično sklenjene posle in ne na fizično povpraševanje, ki ostaja zelo robustno. Podoben trend zniževanja cen smo lahko videli že v letu 2008, po tistih znižanjih pa sta ceni zlata in srebra v naslednjih letih močneje poskočili. 

2. Ne glede na upad vrednosti cene zlata in srebra (ali pa prav zaradi upada cen!) so centralne banke in Azija (predvsem Kitajska) še vedno močno na nakupni strani - centralne banke so v letu 2012 kupile največ zlata v zadnjih 64 letih, samo Kitajska pa je samo v mesecu aprilu letos kupila kar petino letne proizvodnje zlata; znižanje cen v mesecu juniju 2013 pa so na Kitajskem pozdravili z zlato mrzlico, kjer je pred določenimi trgovinami za nakup plemenitih kovin čakalo kar 10.000 ljudi! 3. Kljub nekaterim medijskim objavam o koncu finančne krize se situacija nevarno poglablja in še vedno najete dolgove rešujemo zgolj in samo z novimi dolgovi. Tako še sploh nismo doživeli razpleta te finančne in gospodarske krize in njenih posledic, ki se bodo gotovo odrazile predvsem v upadu kupne moči papirnatega denarja - najverjetneje v visoki inflaciji. 4. Upad kupne moči papirnatega denarja lahko spremljamo že danes, saj so obrestne mere (zaradi likvidnostih potreb bank) tako nizke, da večina vlagateljev na svoj vloženi denar dobiva negativen donos. V takšnih okoliščinah je bilo v preteklosti zelo pomembno imeti v rokah prave vrednote - surovine in plemenite kovine - le na takšen način je namreč nekdo lahko obdržal realno kupno moč svojega premoženja. 5. Strošek izkopa zlata in srebra v rudnikih se z leti zaradi vse dražje energije ter delovne sile vseskozi povečuje. Trenutno imamo na trgu zgodovinsko situacijo, kjer je trenutna borzna cena zlata in srebra nižja od vseh stroškov, ki jih ima večina rudnikov za izkop plemenitih kovin na svetu. Na prvem grafičnem prikazu tako lahko vidite, da je trenutna borzna cena zlata pod povprečnimi stroški izkopa, ki se bodo (razvidno iz grafa) v prihodnje še povečevali. Zaradi naraščanja stroškov od leta 2000 dalje lahko vidimo, da je cena zlata vseskozi držala vsaj nivo nad stroški. Kajti, če je borzna cena nižja od cene stroškov, ki jih imamo za izkop, ali bi vi kot direktorji rudnika še dobavljali blago na trg in tako zavestno ustvarjali minus na podjetju? Glede na vse bolj povečano povpraševanje me zanima, kako menite, da bo pomanjkanje ponudbe rudnikov (ki se že dogaja) vplivalo na prihodnjo ceno? Zelo podobno je tudi pri srebru, kot lahko vidite iz drugega grafičnega prikaza. V sredini imate borzno ceno za unčo srebra, datirano 31.5.2013, na desni strani grafikona pa imate povprečne stroške izkopa srebra največjih rudnikov na svetu. Iz tega grafičnega prikaza je jasno razvidno, da so tudi tukaj stroški izkopa višji, kot je trenutna borzna cena. Kako menite, da bo to vplivalo na prihodnjo ponudbo? 6. Kljub upadu vrednosti cen zlata in srebra ali pa prav zaradi tega so največji finančni prognostiki še vedno zelo optimistični glede nadaljnjega gibanja cen zlata in srebra. Dr. Jim Rogers, dr. Marc Faber, Gerald Celente, Doug Casey, Peter Schiff in ostali so mnenja, da so plemenite kovine še vedno v bikovskem trendu in da trenutna korekcija ponuja zgolj dobro nakupno priložnost za zaščito v prihodnosti! Omenjeni analitiki trenutno opozarjajo na zelo nevarno situacijo, ki lahko določene trge v nekaj naslednjih mesecih pripelje do konkretnih zlomov (trg delnic, trg obveznic, trg izvedenih finančnih inštrumentov) in zato svetujejo, da je potrebno zlato in srebro še vedno držati v svojem portfelju naložb. Zakaj? Predvsem zato, ker so mnenja, da bodo posledice trenutne finančne in monetarne politike katastrofalne in da bomo priče velikim izgubam vrednosti premoženja ob posledicah razpleta finančne krize. In če nimajo prav, kam bi drugače lahko investirali svoje presežke? Kaj pa je v trenutni negotovi situaciji sploh alternativa preostalim naložbam?

Po finančni prihaja demografska kriza...

Mnogi so mnenja, da je trenutna finančna situacija in z njo povezana gospodarska kriza, nekaj najhujšega, kar se nam je lahko zgodilo v zadnjih 50-ih ali več letih in da bo ob koncu te situacije v nekaj naslednjih letih spet posijalo sonce in da bomo ponovno živeli v blaginji in brezskrbnosti. Sicer sem po naravi večni optimist, a se bojim, da po sedanji finančni krizi ne bo kar tako zlepa konec težav in izzivov. Ne, ravno obratno, po finančni krizi nas čaka druga vrsta krize - demografska kriza. Avtor nemške uspešnice Zarota metuzalemov, prevedene tudi v slovenski jezik, Frank Schirrmacher namreč nazorno in matematično dokazljivo opozarja na velik porast števila starajočih v naslednjih letih in na velikansko težavo, ki bo sledila v obdobju od leta 2020 do leta 2050. Namreč, v tem obdobju bo prvič v zgodovini človeštva število starejših postalo večje od števila otrok! Zaradi pričakovanega daljšanja življenjske dobe in enormne količine upokojitev tako imenovane ˝baby boom˝ generacije se moramo vsi skupaj v naslednjih 30 letih povsem na novo naučiti staranja in z njim povezanih izzivov ali pa se bomo soočili s precejšnjimi socialnimi, finančnimi ter tudi duševnimi pretresi. Podaljševanje življenja je namreč postalo naš ključni problem in nemogoče je reševati to problematiko na star način preko pokojninskega sistema ˝pay as you  go˝, saj matematično ne vzdrži takšnega povečanja izplačevanja pokojnin ob vedno manjšem deležu vplačevanja s strani aktivnih generacij. Samo za primerjavo: še leta 1840 so imele Švedinje s 45 leti najdaljšo pričakovano življenjsko dobo – to povprečje v letu 2012 pri Japonkah znaša 85 let in narašča.

To je vidno tudi iz pripadajočega grafa v tem sestavku (glej levo!), iz katerega lahko vidite drastičen dvig pričakovane življenjske dobe od leta 1870 pa do leta 2009 - graf nazorno prikazuje, da se je pričakovana življenjska doba v tem obdobju več kot podvojila! Zanimivo je dejstvo, da so demografske napovedi, za razliko od gospodarskih napovedi, neverjetno točne. Združeni narodi so leta 1950 napovedali, da bo leta 2000 vseh prebivalcev 6.267 milijonov. Za primerjavo, leta 1950 je svetovno prebivalstvo štelo 2.521 milijonov. Razlika med napovedjo in dejanskim številom ljudi leta 2000 je zgolj 3,5 odstotka. Dejanska napaka v prognozi pa je še celo manjša! To daje slutiti, da bo demografija imela prav tudi v prihodnje, kjer so številke naravnost zastrašujoče: Po izračunih bo število starejših s 606 milijonov v letu 2000 poraslo na 1,97 milijarde v letu 2050 – več kot trikrat. Svetovno prebivalstvo se bo v enakem obdobju povečalo samo za polovico. Število ljudi, starejših od 85 let se bo do takrat s sedanjih 26 milijonov povečalo za 6-krat na 175 milijonov. Število starejših od 100 let pa se bo povečalo za kar 16-krat, iz zdajšnjih 135.000 ljudi na kar 2,2 milijona ljudi. To daje slutiti, da se bodo stroški vzdrževanja pokojninske in zdravstvene blagajne tako povečali, da jih država nikakor ne bo več zmožna financirati in vzdrževati na ravni, ki smo je navajeni danes. Zato je rešitev vsekakor varčevanje za osebno pokojnino in zlato rezervo, ki bo posamezniku nudila finančno varnost v kasnejšem obdobju ter predvsem prepotrebno finančno zaščito ob morebitnih nenadnih dogodkih (nenadno poslabšanje zdravja, partnerjeva smrt,...) Demografija je namreč zares neizprosna in že danes veljajo napovedi, da bo vsaka druga danes rojena deklica imela pričakovano trajanje življenja 100 let, vsak drugi danes rojeni deček pa bo po vsej verjetnosti dočakal kar 95 let. Te številke dajejo slutiti, da je skrb za preskrbo v starosti zdaj gotovo predana na pleča vsakega posameznika, ki mora reagirati, če želi dostojno in mirno tretje življenjsko obdobje! Če namreč povzamemo besede francoskega filozofa Clauda Levi Straussa, da je zlom komunizma v primerjavi z demografsko katastrofo nepomemben, nas po tejle finančni krizi gotovo čaka nova, morebiti še veliko hujša kriza, v kateri bodo prizadeti direktno tisti, ki ne bodo pravočasno reagirali na spremembo situacije, ki se odvija prav pred našimi očmi!

Največja naložbena priložnost trenutne krize

Zdaj je počasi že tudi laični javnosti poznano, da živimo v največji finančni krizi po letu 1929 in da je trenutna  stopnja rizikov, ki obstajajo na trgu, zelo, zelo visoka. Poleg zgodovinsko visoke stopnje zadolženosti držav, podjetij in posameznikov je najpomembnejše za vsakega posameznika to, kako se  bo trenutna situacija razpletla. Že neodvisno poročilo banke BIZ iz leta 2007, ki govori o nevzdržnosti zadolževanja in nujnosti bankrota zahodnih, zadolženih držav, predvideva dva razpleta trenutne situacije. Oba razpleta bosta, po njihovem mnenju, prinesla visoko inflacijo, ki je vedno uničevalec srednjega razreda. Pri takšnih informacijah je tako danes nujno, da se vsak posameznik vpraša: Kako in na kakšen način se ustrezno zaščititi pred prihodnjim razvrednotenjem premoženja? Nepoučen posameznik na to nima odgovora, velikokrat pa ga nimajo niti finančniki, borzniki, bančniki, novinarji, politiki, itn... Glede na negotovo situacijo, ki vlada, je zelo iskreno povedati, da je prihodnost izredno negotova. Lahko pa seveda pogledamo v zgodovino in primerjamo trenutno situacijo ter medsebojne naložbene razrede, da ugotovimo, kam bi se danes izplačalo investirati del premoženja za  prihodnjo zaščito. Vsekakor se nam, pri zelo podrobnih primerjavah, kot izjemno podcenjen in zanimiv zdi trenutno rudarski sektor - delnice proizvajalcev surovin, posebej plemenitih kovin. Zgodovinsko gledano je namreč med sektorjem fizičnega zlata in srebra ter rudarskimi podjetji, ki te dve kovini pridobivajo, nastala velikanska vrzel, največja v zadnjih 30 letih. Za primerjavo, zlato je že 12 let v bikovskem trendu rasti, delnice proizvajalcev zlata pa so že skoraj 15 let v obratni situaciji, torej v negativnem, medvedjem trendu. To je zelo lepo razvidno tudi iz zgornjega grafa, kjer vidimo, da je nivo potrebnega zlata v gramih s katerim lahko kupimo eno točko indeksa XAU (indeks različnih proizvajalcev zlata in srebra), krepko pod nakupnimi nivoji. Ne le to, iz grafa lahko vidimo, da so delnice zlatih rudnikov izrazito podcenjene v primerjavi s fizičnim zlatom in da se pri teh delnicah ponuja izredna, zares zgodovinska nakupna priložnost. Zelo poznan in priznan svetovni finančni analitik (ki smo ga gostili tudi na enem izmed Kongresov plemenitih kovin in surovin) James Turk, avtor zgornjega grafa, vidi v tem življenjsko priložnost za investicijo, ki ima zelo, zelo velik potencial v prihodnosti (seveda tudi pripadajoče rizike, se razume!). Turk meni, da je ta graf najpomembnejši graf v letu 2012 in da se tukaj vsekakor ustvarja zgodovina, saj se takšne naložbene priložnosti ponovijo samo na nekaj let. Njegovo mnenje je vsekakor, da bodo v prihodnosti izbrana rudarska podjetja lahko dosegala donose primerljive z donosom Appla, ki je v dobrem desetletju porasel tudi za faktor 70-krat od svoje najnižje vrednosti. Ne glede na priložnosti pa je tukaj potrebno omeniti, da ima vsaka naložba tudi svoje rizike in slabosti, zato je nujno, da posameznik v ta sektor zaupa zgolj del premoženja in šele po predhodnem posvetu s strokovnjakom. Glede na depresivno stanje delnic rudnikov v zadnjih 15 letih je vsekakor nemogoče, da bi se ta trend še dolgo nadaljeval in tako je zdaj resnično dober čas, da se z delom premoženja vstopi na ta trg. Ravno zaradi časa krize namreč na trgu obstojajo tudi priložnosti, ki so, prav zaradi krize in težke situacije, še toliko večje in zgodovinsko neponovljive. Kajti, kot je dejal že Warren Buffet: ˝Ne obstajajo dobre in slabe tržne razmere. Obstaja samo napačna strategija. Vsaka slabost namreč za seboj potegne velike prednosti. Moraš jih samo prepoznati in jih izkoristiti.˝ Ne dovolite si, da bi v zgodovinsko tako pomembnih trenutkih izbrali napačno strategijo in da ne bi izkoristili zase in za vaše najbližje informacij, ki so vam na voljo!

Še sreča, da ni inflacije...

V zadnjih mesecih se veliko pogovarjamo o tem, kako naraščajo cene pogonskih goriv, predvsem bencina, dizla in kurilnega olja. Razlogov za rast cen je več, vsekakor pa sta med najbolj pomembnimi predvsem negotovost na Bližnjem vzhodu (Iran!), predvsem pa monetarna politika zadnjih nekaj let (tiskanje denarja in razvrednotenje le tega). Poleg politične in gospodarske negotovosti je tako eden izmed glavnih razlogov za krepitev cen nafte na svetovnih trgih vsekakor ekspanzivna monetarna politika, ki jo Ameriška centralna banka (FED) za spodbujanje gospodarstva, odkupovanje manjvrednih vrednostnih papirjev iz trga (hipotekarne in državne obveznice) in predvsem dolivanja likvidnosti v bančni sistem pospešeno opravlja zadnja štiri leta. Posebej ponudba novega denarja zmanjšuje vrednost le tega in zato se surovina (nafta), izražena v denarju tudi podraži, saj je potrebno za enako količino surovine dati vedno več manjvrednega papirnatega denarja. Iz vsakega enostavnega priročnika o inflaciji boste našli zapisano, da sta prekomerna ponudba denarja in inflacija neločljivo povezani. Še več, v kolikor se ekspanzivno povečuje količina denarja v obtoku (kar se zadnja leta tudi dogaja), tako se empirično pojavi tudi visoka inflacija. Vedno več denarja v obtoku namreč izzove vedno višje cene in s tem posledično na kupni moči izgubi tudi denar. Lep primer tega so cene naftnih derivatov, ki so v zadnjih 15 letih tudi v Sloveniji zelo poskočile. 95-oktanski bencin se je tako v 15 letih podražil za kar 356,6 odstotkov, dizelsko gorivo za 337,5 odstotkov, kurilno olje pa za kar 498,9 odstotkov v enakem obdobju. Zelo nazoren grafičen prikaz imate v zgornjem diagramu, ki dokazuje, kako zelo so se podražili naftni derivati od leta 1997 pa do prve polovice leta 2012. V kolikor ste preračunano samo s cenami goriva želeli ohraniti kupno moč vašega denarja, ste morali v tem enakem obdobju (15 let) na svoji naložbi narediti najmanj takšen donos, kot so se podražili naftni derivati. Torej, vam je morala naložba v 15 letih prinesti reci in piši vsaj 500%, da ste ohranili kupno moč. V kolikor niste uspeli pridelati takšnega donosa, ste realno izgubili na vaši kupni moči oziroma za enak denar danes dobite veliko, veliko manj - in to ne le bencina, marveč tudi večine življenjskih potrebščin, nujnih za normalno življenje. V obdobju zadnjih 15 let so vam lahko takšen donos zagotovile le kapitalske naložbe (zlato, srebro, nepremičnine, delnice), nikakor pa ne denarne naložbe (depozit, državne obveznice, denar doma). Še bolj pomembno kot do danes, pa bo vprašanje ohranitve kupne moči izrazito na preizkušnji naslednja leta. Naraščajoče cene naftnih derivatov so ponavadi le eden izmed prvih znanilcev upada kupne moči denarja in so ponavadi indikator za prihajajočo višjo inflacijo. V takšnih časih je tako zelo dobro pregledati, katere naložbe so še resnično ˝varne˝ in pri katerih naložbah lahko v prihodnje pride do razvrednotenja vrednosti in s tem tudi do večjih izgub za posameznika, ki takšne naložbe ima. Vsekakor se nič dobrega ne obeta denarnim naložbam, ki praviloma v razmerah povišane inflacije krepko izgubijo na vrednosti. Kajti, do danes nismo iz uradnih medijev slišali kaj o tem, da bi bila inflacija že nevarna, ali pa da je inflacija visoka in kakšen vpliv ima lahko na vaše premoženje, itn... Seveda iz javnih medijev teh opozoril ne bo, ker mediji operirajo s statistično inflacijo, v katero je za ˝mirnejši˝ izračun zajetih kar nekaj stvari, ki ne vplivajo na kupno moč vašega denarja in ne vplivajo na izračun kupne moči vašega gospodinjstva. Zatorej podatek o statistični inflaciji, ki se giblje nekje okrog 2% letno ni realen podatek o tem, koliko izgubimo kupne moči v primerjavi  z dobrinami, ki jih moramo kupovati (predvsem hrana, obleka, pogonska goriva,...) Realni pokazatelji za višjo inflacijo so vedno cene nafte, zlata in rast cen življenjskih potrebščin. Glede na rast teh cen vemo, da je inflacija že na delu. Kaj bo šele, če se v prihodnjih letih uresničijo napovedi o tem, da bo inflacija resnično visoka, ali da lahko, kot pričakujejo nekateri, pride celo do hiperinflacije. Iz tega stališča bodo čez nekaj let današnje cene zlata, srebra in seveda tudi naftnih derivatov videti smešno poceni. Zato ne vem, če danes še čisto drži, ko pravijo nekateri: Še sreča, da ni inflacije..

Ali je že čas za nakup nepremičnine?

Nepremičnine, kot naložbena možnost, so zelo cenjene po celem svetu, še nekoliko bolj pa pri nas, v Sloveniji. Namreč, Slovenija je še vedno vodilna država v Evropi po lastništvu nepremičnin na prebivalca, kar v prenesenem pomenu pomeni to, da ima skoraj vsak Slovenec svojo lastno hišo. Delno to slovensko lastnost dobro opišeta dva dejavnika iz zgodovine. Prvi dejavnik je gotovo razlika v standardu povprečne družine. V prejšnjem sistemu in v času privatizacije (od leta 1991 dalje) je bil standard povprečne družine veliko višji kot danes in tako si je lahko vsak posameznik privoščil gradnjo svoje lastne nepremičnine ali odkup stanovanja in je ob tem živel povsem normalno. Drugi faktor pa je vsekakor davčni vidik, saj v Sloveniji še ne poznamo davka na nepremičnine, kot ga imajo v večini ostalih držav v Evropi in ki predstavlja kar precejšen letni strošek za lastnika nepremičnine. Ob upoštevanju teh dveh faktorjev, posebej prvega, je število lastniških nepremičnin seveda naraščalo (ne samo pri nas, tudi drugod po svetu se je v zadnjih 15 letih pospešeno gradilo tako zasebne kot tudi poslovne objekte), a je trend od leta 2008 v upadu. Zakaj? Predvsem zato, ker je življenjski standard večine ljudi upadel in se tako danes lahko (v večini) gradi samo in zgolj še na kredit. Poleg tega pa je gradnja nepremičnine skladno z rastjo cen v zadnjih letih postala velik zalogaj, ki ni več dosegljiv povprečnemu posamezniku. To je bil jasen signal, da se nepremičnine nahajajo v tako imenovanem ˝premoženjskem balonu˝, ki je bil ustvarjen zaradi ohlapnega nadzora in predvsem poceni kreditiranja s strani centralnih in naprej tudi poslovnih bank. Kot vemo, je balon cen nepremičnin v letu 2007 v ZDA povzročil začetek trenutne krize, temu upadu pa so sledili upadi cen nepremičnin tudi po drugih delih sveta (Irska, Španija, Portugalska, Grčija,itn...), nazadnje tudi pri nas. Iz tega vidika bi že lahko sklepali, da se torej po poku balona zdaj že izplača investirati svoj denar v kakšno nepremičnino v Sloveniji, a sam menim, da trenutno še ni pravi čas za investicije v nepremičnine, posebej ne zaradi naslednjih treh točk: 1. Zgornji graf (za povečavo kliknite na sam graf) dokazuje, da so cene nepremičnin v Sloveniji do zdaj upadle neprimerno manj kot v katerikoli od hudih kriz v primerljivih državah na grafu v zadnjih 40 letih. Graf več kot nazorno dokazuje, da padec cen nepremičnin Slovenijo še čaka in po nakopičenih težavah sodeč bi se to moralo zgoditi najmanj v naslednjih dveh letih. 2. Pričakovano zaostrovanje krize na bančnem področju bi lahko končno prisililo največje lizingodajalce ter kreditodajalce za nepremičnine v Sloveniji k prodajam nepremičnin, ki jih za zdaj še držijo v svojih rokah in jih ne želijo prodajati pod ceno, za katero smatrajo, da je tržno primerna. Ker so se težave z odplačevanjem lizingov in kreditov že pričele, je za pričakovati, da bi lahko v naslednjih 9 mesecih banke dale na trg večje število nepremičnin. Vprašanje je le, ali jih bo trg sprejel po ceni, ki jo želijo iztržiti bankirji. Po podatkih Banke Slovenije je namreč v Sloveniji na trgu kar 16.000 novozgrajenih stanovanj ki so bila postavljena z bančnimi posojili. In menda, po mnenju poznavalcev, večina od teh stanovanj ostaja neprodana. 3. Kupna moč posameznikov je v upadu in če gre verjeti napovedim dr. Marca Fabra in Geralda Celenteja, se bo zahodni svet v naslednjih 2 letih soočil z največjim upadom standarda in najvišjo brezposelnostjo po 2. Svetovni vojni. Kaj pa pomeni manjša kupna moč za nakupe nepremičnin? Bo sklenjenih poslov v bodoče več ali manj? Kaj to vse skupaj pomeni za cene nepremičnin? Ob upoštevanju vseh teh vidikov se danes nakup nepremičnine še ne kaže kot najboljša priložnost. Seveda je ob tem tako potrebno izključiti, če kupujete nepremičnino, ker si morate nujno rešiti svojo bivanjsko situacijo (v tem primeru cena ni tako zelo pomemben dejavnik!) in seveda, če ste že izkoristili kakšno dobro nakupno priložnost in kupili nekaj krepko pod tržno ceno. Za vse ostale pa velja upoštevati, da so cene pri nas še vedno neprimerno visoke in da ob pričakovanem scenariju v bodoče lahko pričakujemo konkreten popravek cen navzdol (posebej na območjih, ker so cene v preteklih letih prerasle normalne nivoje). Zato bi veljalo v trenutni situaciji varčevati in počakati na to, da trg zmaga in se tudi pri nas uveljavijo cene, kjer bo povprečna mlada družina lahko prišla do svojega stanovanja po normalni poti in ne tako, da se mora za naslednjih 30 let odpovedati vsemu ostalemu!

Nouriel Roubini: Kriza se bo poglobila...

Še dandanes marsikateri politik ali novinar rad reče, da finančne in s tem tudi gospodarske krize, ki jo trenutno preživljamo, ni bilo nikakor mogoče napovedati, saj se je zgodila povsem nepričakovano in nenadno. Takšno ˝besedičenje˝ lahko kupijo samo nepoučeni posamezniki, vsi ostali vemo, da so pred krizo obstajala resna opozorila s strani pretkanih mislecev, kot so dr. Marc Faber, Robert R. Prechter, Kenneth Rogoff in seveda Nouriel Roubini. Vsi ti se že daleč pred krizo opozarjali na nekatere signale, ki so dali jasno slutiti, da se lahko konča dolgotrajno obdobje blaginje in da lahko nastopi huda kriza s še hujšimi posledicami. Prav Roubini je v svoji knjigi (ki je prevedena tudi v slovenski jezik) Gospodarska kriza opisal, da sta pri poku nepremičninskega balona glavno vlogo odigrali krediti in dolgovi, saj so le ti naraščali enako ekspanzivno, kot cene nepremičnin, ki so se nato zlomile. Balon se je vsekakor lahko napihoval samo zaradi tega, ker so imeli investitorji lahek dostop do kreditov - in balon se ni ustvarjal le v ZDA, marveč tudi po drugih delih razvitega sveta, predvsem pa tudi v EU. Ko je balon počil, je bilo igre konec, bančni sistem ter vlagatelji pa so se naenkrat pričeli soočati z nepopisnimi izgubami. Ne glede na to, da se je večina izgub v Ameriki že socializirala (izgube bank in monetarnega sistema so pokrili davkoplačevalci!), se s tem težava nikakor ni rešila, saj zdaj dolgovi postajajo breme družbe in ti gromozanski dolgovi lahko povzročijo veliko dolžniško krizo (na katere začetku smo zdaj tudi v EU območju) in zelo negativno vplivajo na dolgoročno gospodarsko rast. Kot dodaja tudi Roubini, lahko nato v ekstremnih primerih ta vrsta bremen vodi v neplačilno sposobnost držav in to je vsekakor manever, ki zlahka sproži začetek obdobja nevarno visoke inflacije. Po njegovem mnenju smo tako šele na samem začetku gospodarske krize, saj smo do sedaj čutili le potresne sunke. To pomeni, da najhujše vsekakor šele prihaja. Finančna kriza je do sedaj namreč le povečala dvom v kredibilnost določenih držav, kot so Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Španija, Velika Britanija. Nekatere od teh držav se bodo pod težo dolgov in bremen vsekakor sesedle, kar pa lahko po Roubinijevem mnenju pripelje celo do propada evra in velike grožnje za Evropsko unijo, ki bi se lahko potopila v kaos, kakršnega sta izkusila Argentina v letu 2002 in Islandija v letu 2008. Da ob tem niti ne omenjamo težav ZDA in njihove valute dolar, ki je prav tako pred resno preizkušnjo, ki pa je glede na obnašanje vodilnih na FED-u verjetno ne bo vzdržal. ZDA so namreč trenutno največji svetovni dolžnik in svetu dolgujejo kar 3.000 milijard dolarjev in imajo ob tem še letni deficit v svoji tekoči bilanci v višini kar 400 milijard dolarjev letno! Te številke matematično utemeljujejo bankrot, ki se bo, po mnenju avtorja, dogodil v bližnji prihodnosti. Svoje utemeljitve sicer Roubini izpeljuje predvsem iz zgodovinskih modelov, ki kažejo, da so se v preteklosti bančne krize, kakršna je danes, pogosto sprevrgle v plačilne nezmožnosti držav in valutne zlome. Gospodarstva, ki so utrpela posledice pokov balonov, so propadala kljub morda blažjim kratkoročnim posledicam bančnih kriz, na koncu pa so krizi podlegli prav vsi, saj postanejo skozi čas krize vsi nevarno ranljivi. Vemo namreč, da se države, prizadete zaradi finančne krize lahko opotekajo, ker jih krediti, najeti v dobrih časih, priklenejo k tlom ob tem pa so dodatno izčrpane še zaradi socializacije privatnih izgub. Naslednji korak je nesolventnost ter visoka inflacija in vnovič - zlom valut! Na tej točki se trenutno v nahajamo tudi mi. Glede na veliko pomanjkanje reform ter nadzora nad finančno industrijo in glede na velika politična nesoglasja (tako v ZDA kot tudi v EU) obstoja precej velika možnost, da bomo zakorakali še globlje v samo krizo in da bomo še nekaj naslednjih let nosili posledice.