Nam grozi propad evra?

Po Grški prezadolženosti, ki so jo politiki Evropske unije ˝rešili˝ (sicer le za kratek čas, a so jo rešili) je naslednja evropska domina, ki se zelo maje, Irska. Uvod v samo priznanje Irskih politikov in njihove centralne banke, da potrebujejo pomoč, drugače lahko razglasijo bančni in s tem državni bankrot, je bilo na vso moč podobno Grški zgodbi. Do zadnjega so nas namreč želeli politiki in bankirji preko sredstev javnega obveščanja prepričati, da nikakor ne bodo potrebovali pomoči EU-ja in Mednarodnega denarnega sklada. V roku 48 ur pa se je zgodba povsem obrnila in v strahu pred dokončnim finančnim zlomom Irske, ki bi seveda negativno vplival na celotno EU in povzročil nestabilnost in padanje vrednosti evra, so se dogovorili o tem, da bo Irska potrebovala več deset milijard evrov pomoči, ki jih bo seveda - brez težav, tudi dobila. Irci so tako drugi narod v Evropi, ki je po sorazmerno uspešni zgodbi v času razcveta, padel povsem na nos. Slabo gospodarsko stanje, gromozanski padec cen nepremičnin (ki so ponekod padle tudi za 60% vrednosti, s čimer je zdaj na Irskem prazno vsako peto stanovanje!) in javni dolg, ki že dosega kar 65% ustvarjenega BDP-ja duši okrevanje in nadaljnjo rast. In kako na vse to reagirajo Irci sami? Takoj po objavi, da bo Irska vendarle morala priznati poraz in zaprositi za pomoč so Irski državljani v samo treh dneh iz Irskih bank dvignili kar 25 milijard evrov svojih prihrankov! In tudi zato njihove banke potrebujejo pomoč. Kot vse kaže, se tako rak v obliki divjega javnega zadolževanja evropskih in svetovnih držav nezadržno širi in ga je zaradi lukenj po poku balončkov (nepremičninski trg, posojilna ekspanzija, refinanciranje dolgov) nemogoče zakrpati brez posledic na stabilnost valute - torej evra. Nemški ekonomist Joachim Scheide, ki je pred kratkim gostoval tudi v Sloveniji, je prav tako opozoril na riziko, da lahko Evropo in z njo valuto evro, pokoplje predvsem javni dolg, ki v nekaterih evropskih državah presega tudi 100% BDP-ja (kot je jasno prikazano na zgornji grafiki). Če (ko) bodo Grčiji in Irski sledile še morebiti Portugalska, Španija in Italija, se postavlja vprašanje, kdo bo še sposoben reševati te evropske velikane in predvsem - na kakšen način. In kje je tukaj Slovenija? Smo res lahko ponosni na to, da trenutno mi rešujemo in pomagamo ter ne da mora kdo pomagati nam, kot trdi politika? Sam menim da ne, saj so naše težave prav tako velike, a trenutno še niso v ospredju. Po podatkih Eurostata je Slovenija letos po upadu gradbeništva takoj za Španijo (ki se ubada s kar 31% brezposelnostjo) in tudi pri nas vse kaže na to, da bodo pok balona nepremičnin banke le s težavo zakrpale brez dodatnega zadolževanja. Ob tem moramo predpostaviti, da naša država že danes ne posluje najbolj ˝optimalno˝. Po podatkih Ministrstva za finance z dne 19.11.2010 je država Slovenija v prvih desetih mesecih letošnjega leta dnevno porabila za 5,7 milijona evrov več, kot je dobila prihodkov (prilivov). Da, prav ste prebrali - država zadnjih 10 mesecev ustvarja 5,7 milijona evrov primanjkljaja dnevno! Si predstavljate takšno stanje v družinskem proračunu? Si predstavljate poslovanje podjetja pri takšnih številkah? Ne družinski proračun in ne podjetje takšnega primanjkljaja ne bi zmogli pokrivati, če ne bi imeli na voljo neomejenih možnosti za zadolževanje. In ravno tukaj spregledamo, kaj pravzaprav počnejo danes države, seveda tudi naša: stare dolgove in nove primanjkljaje pokrivajo z novo izposojenimi dolgovi. Preneseno to pomeni, da že zelo razgret in neobvladljiv ogenj gasimo z novimi in novimi galonami bencina. In takšno zadolževanje bo pustilo posledice predvsem na dolgoročni vzdržnosti in stabilnosti valut, v našem primeru evra. Zgodovina potrjuje, da so v takšni situaciji najbolj ogrožene prav ˝tradicionalno varne˝ naložbe, kot so depoziti na bankah, denar doma ali državne obveznice. Te niso zaščitene pred inflacijo in inflacija (ali morebiti celo hiperinflacija) takšne naložbe kaj hitro razvrednoti in ljudje lahko v kratkem času ostanejo brez svojih težko prisluženih prihrankov. To pomeni, da bi bilo za posameznika bolj primerno, da svoje premoženje trenutno zaščiti z naložbo v realne vrednosti (plemenite kovine, naložbe v surovine), ki kljubujejo inflaciji in naj bi jim zaradi večanja povpraševanja cena v prihodnje še naraščala! Tudi eden izmed svetovno najbolj znanih prognostikov finančne prihodnosti, Gerald Celente, je ob nadaljevanju težav v evroobmočju napovedal jasen propad evra in velikansko gospodarsko ohlajevanje v Evropi. S tem pa že trkamo na vrata gospodarske depresije, ki se počasi, a vztrajno, tihotapi v naša gospodarstva in s tem v naša življenja...

Je res vse OK ali krize še ni konec?

Ne glede na to, da danes živimo v času, ko so nam informacije na dosegu roke, sam vedno bolj opažam, da ljudje težko ločijo ˝informacije˝ od ˝informacij˝. Kako to mislim? Tako namreč, da imamo opravka z dvema vrstama informacij: informacije, ki jih nekdo posreduje v javnost zaradi določenih interesov in informacije, ki so realne in opisujejo stanje takšno kot je in pridejo v javnost brez določenih skritih interesov. Težko je vedno ločiti med tema dvema vrstama informacij, a trend, ki ga opazujem že od pričetka finančne krize v letu 2007 kaže, da je večina informacij, ki so vezane na krizo, prirejenih in so ustvarjene, da pomirjajo ljudi in s tem ne prikazujejo realne slike v ekonomiji, gospodarstvu in v finančnem sektorju. Tako smo lahko pred kratkim v Financah prebrali o tem, da je bil stresni test evropskih bank, ki naj bi prikazal odpornost teh inštitucij na morebitno poglobitev krize, prirejen in da so njegovi rezultati nerealni. Zakaj? Izkazalo se je namreč, da so avtorji stresnega testa prikrivali dejansko izpostavljenost bank in tako dosegali boljše rezultate od pričakovanih. Veliko evropskih bank je namreč prikazalo veliko manjšo izpostavljenost do državnih vrednostnih papirjev (obveznice), kot jo imajo sicer; nekatere banke so, po podatkih neodvisne banke BIZ (Banka za mednarodne poravnave) podatke priredile tudi za 50 ali več odstotkov! In glavni namen tega prikrivanja? Seveda pomiritev trga in vlagateljev, ki pa je trajalo le kratek čas, saj so strahovi pred poglobitvijo krize in nezaupanje v bančni sistem trenutno rekordno visoko. Seveda je potrebno razumeti vidik tistih, ki želijo, da so takšni testi prirejeni in da se javnosti lažno sporoča, da je vse ok. Namreč, nihče, še najmanj pa finančne inštitucije (zavarovalnice, banke, družbe za upravljanje), si ne želi, da bi prišlo do masovne panike, kjer bi ljudje masovno dvigovali denar, prodajali svoje pozicije na delniških trgih in iskali druge možnosti za zaščito svojega premoženja. Ampak, po drugi strani, pa se sam vprašam: Ali je res bolje, da se prekriva realno, dejansko stanje? Je res bolje, da ljudje za slabo stanje ekonomije, slabe obete za bližnjo prihodnost izvedo prepozno? Kako menite, da bodo reagirali, ko bodo izvedeli (in ljudje vedno izvedo, čeravno včasih prepozno!), da so jim določene informacije prikrivali? Je res bolje, da danes še vedno mislijo, da je vse ok in da smo že skoraj blizu konca krize? Menim, da je moralni in etični čut glede osveščanja masovne populacije že davno tega padel v vodo in se utopil - nenazadnje namreč največji, ki so v manjšini, večino dobička kujejo ravno na podlagi nevednosti majhnih, ki so v večini in vedno ostanejo praznih rok. In nič drugače ni niti tokrat, ko se pred poglobitvijo krize in največjim udarcem ljudi pomirja in se jim laže. Glede na to, da vedno bolj popušča pomoč centralnih bank, da se okrevanje gospodarstev ohlaja, da javnofinačni primanjkljaji nezadržno rastejo in da bo kmalu počil tudi balon obveznic lahko pričakujemo, da bi kriza, ob najbolj črnem scenariju, prerasla celo v svetovno gospodarsko depresijo. In ta scenarij ni le samo možen, ampak zelo realen. Če pa se o tem povsem motim, pa sem glede slednjega 100% prepričan: krize še zdaleč ni konec! In zato ne verjemite tistim, ki vam z določenimi interesi v ozadju želijo predstaviti drugačno sliko.

Turk: Zlato do 8.000, srebro do 400 dolarjev/unčo

Poznan ameriški finančnik in analitik James Turk, ki bo letos v mesecu oktobru vnovič gost tokrat že 4. Kongresa plemenitih kovin in surovin v Ljubljani, je v zadnjih dveh člankih izrazito pozitivno naravnan na nadaljnjo rast cen plemenitih kovin. Kot prvo izmed glavnih gonil rasti je omenil bližajočo se hiperinflacijo dolarja, kateri se ZDA nikakor ne bodo mogle izogniti. Dolar naj bi po njegovem mnenju pred dokočnim propadom še naprej izgubljal na kupni moči, povečano povpraševanje po zlatu pa bi mogoče lahko že konec letošnjega leta unčo zlata potisnilo preko naslednje psihološke meje - 2.000 dolarjev. Vlagateljem svetuje, da vsekakor kupujejo fizično obliko zlata (zlate palice ali zlatnike kovnic, ki so na seznamu ˝good delivery˝) in odsvetuje naložbe v zlato preko različnih izvedenih finančnih inštrumentov. Sam smatra, da obstoja pri papirnatih naložbah zaradi nekritja v fizični obliki velika nevarnost razvrednotenja takšnih papirjev. Še bolj kot za zlato, pa je James Turk, poznan po svojih pravilnih napovedih v preteklosti, optimističen glede rasti cene srebra. Svoje razmišljanje je utemeljil na razmerju med zlatom in srebrom, ki trenutno ponazarja izrazito podcenjenost srebra. Namreč, v letu 2008 je bilo potrebno za unčo zlata odšteti 45 unč srebra, takoj po zlomu banke Lehmann Brothers pa je bilo potrebno za isto unčo zlata odšteti kar 84 unč srebra. To volatilnost in seveda trenutno gibanje srebra do zlata v razmerju 1 : 60 do 1: 70 bi racionalni investitorji vsekakor morali prepoznati kot dolgoročno zelo dobro naložbeno priložnost, je v svojem zadnjem članku ocenil Turk. Kajti, zgodovinsko je bilo najbolj optimalno razmerje med zlatom in srebrom 1 : 15 in ravno ob koncu zadnjega večjega trenda rasti cen plemenitih kovin je bilo leta 1980 potrebno za eno unčo zlata dati vsega 16 unč srebra! Glede na to, da je na zemlji kar 10 krat več srebra kot zlata, potem bi moralo biti razmerje, če upoštevamo samo dejavnik ponudbe, le 1 : 10. No, zgodovinsko pa se je razmerje gibalo med 1 : 15 do 1 : 16. Zaradi tega faktorja in seveda pričakovanega upada vrednosti valut po vsem svetu (ameriški dolar, evro, jen) in povečanega povpraševanja ob rekordno nizkih zalogah je Turk prepričan, da bo srebro kmalu preseglo rekordno ceno iz leta 1980, ki znaša 50 dolarjev za eno unčo. Sam osebno ocenjuje, da se bo razmerje med zlatom in srebrom popravilo nazaj do 1 : 20 že nekje med leti 2013 in 2015. Takrat bi moralo zlato po njegovih pričakovanjih doseči ceno 8.000 dolarjev za unčo; ob popravljenem razmerju med obema plemenitima kovinama pa Turk srebro vidi rekordno visoko in sicer pri ceni 400 dolarjev za eno unčo srebra.
Uveljavljeni ameriški analitik, soavtor knjige, ki je prava uspešnica z naslovom ˝The collapse of the dollar and how to profit from it˝ je tudi letos gost podjetja Elementum, kjer bo predaval na 4. Kongresu plemenitih kovin in surovin v Ljubljani, ki bo tokrat 22. in 23. oktobra na Gospodarskem razstavišču.

Zlato in srebro - predrago ali prepoceni?

V četrtek, 1. julija 2010 sta ceni zlata in srebra v enem dnevu zabeležili močnejši upad navzdol - zlato za dobre 4 odstotke, srebro kar za 6 odstotkov vrednosti. Cena je padla predvsem zaradi okrepitve evra, ki je pridobil dobre 3 odstotke in tudi zaradi majhne likvidnosti trga zlata v poletnih mesecih. Ob padcu cene so se oglasili tudi določeni finančni analitiki, ki ocenjujejo, da je zlato že balon in da je trenutna cena že zelo visoka. Sam osebno sicer spoštujem drugo mnenje, a ga nikoli ne upoštevam, če ni podprto z določenimi argumenti. In tudi tokrat komentarji o koncu rasti cene zlata in srebra name niso naredili nobenega vtisa. Kajti, če si ogledamo le par argumentov o trenutnem stanju na trgu kapitala, valutnih trgih in splošnem stanju v ekonomiji in gospodarstvu, nam logika govori, da se trend rasti cene zlata in srebra še zdaleč ni ustavil. Oglejmo si le pet argumentov: 1. Balon poslovnih nepremičnin v Ameriki je veliko večji, kot je bil balonček na ceni družinskih hiš. Prav tako so za te nepremičnine bili izdani krediti, katerih riziko je bil ˝zapakiran˝ v obveznico in prodan finančnim inštitucijam kot naložba. Te nepremičnine so v več kot 50% že danes prazne. Pok balona napovedujejo za letos. 2. Wall Street je v enem izmed svojih poročil ob koncu leta 2009 resnično opozoril na nevarnost povečevanja rizika pri naložbah v obveznice. Mnogi analitiki so mnenja, da so obveznice eden izmed največjih finančnih balonov, ki se lahko razpoči še pred povišano inflacijo. Tukaj nevarnost ne preti le bankam in finančnim konglomeratom, marveč predvsem konkretnim posameznikom, ki so za svojo pokojnino izbrali ˝varno˝ varčevanje v obveznicah in bančnih depozitih. 3. Zadolževanje razvitih, zahodnih držav je na tako visokem nivoju, da je Banka za mednarodni plačilni promet (BIZ) letos izdala resno opozorilo o tem, da so zahodne države (z visoko stopnjo zadolženosti) nepovratno na poti v bankrot. Svetovna dolžniška kriza naj bi imela za posledico veliko razvrednotenje valut. 4. Od nastopa krize centralne banke rešujejo gospodarstvo s povečevanjem količine denarja v obtoku in odkupom slabih vrednostnih papirjev. Empirično je dokazano, da povečevanju količine denarja v obtoku sledi povišana inflacija. Kupna moč papirnatega denarja naj bi tako v prihodnjih letih izjemno padla. 5. Ob koncu trenda rasti cene zlata v letih od 1970 do 1980 je na vrhuncu cena zlata dosegla ceno 850 dolarjev za unčo. Takrat je bilo v trg plemenitih kovin investiranega kar 20% celotnega svetovnega kapitala, ki je bil na voljo. Danes, v letu 2010, se ta odstotek giblje le okrog 2%! In s to razliko, da je danes v obtoku veliko, veliko več denarja kot leta 1980. In še s to razliko, da ima danes kupno moč veliko več ljudi, kot leta 1980. In da sploh ne omenjamo Kitajske in Indije, kjer pred negotovo prihodnostjo priporočajo investicije v žlahtne kovine. Če si ogledamo samo teh 5 argumentov, vidimo, da je prihodnost zelo negotova, da smo tik pred poglobitvijo krize in da so časi optimiziranja dobičkov absolutno mimo. V takšnih časih je veliko vprašanje, kakšne naložbe bodo izbirali vlagatelji. In če se riziki, ki smo jih opisali, uresničijo, me zanima, kam menite, da se bo prelila večina kapitala? Kam bodo bežali vlagatelji iz obveznic, prihrankov v denarju ali na banki, ko bo inflacija požirala njihov donos in glavnico? Ko bodo ljudje prodajali delniške pozicije, kam menite, da bodo v teh negotovih časih želeli investirati svoj kapital? Si lahko predstavljate kakšni bi bili ceni zlata in srebra, če se odstotek svetovnega kapitala, investiranega v trg plemenitih kovin iz 2% dvigne na 5%, bognedaj, mogoče celo na 10%?

Prihaja kriza po krizi

Mnogo finančnih analitikov se trenutno strinja, da nas čaka kriza po krizi, menda še veliko hujša in globlja, kot smo jo izkusili do sedaj. V letu 2012 se tako pričakuje nov finančni potres, saj sta tako New York Times kot tudi bonitetna hiša Moddy´s pred dobrim tednom izdala resno opozorilo pred poglobitvijo finančne krize zaradi tega, ker se v omenjem letu 2012 začenja triletno obdobje, ko bodo zapadle tvegane obveznice podjetij z nižjo oceno. Takratno povpraševanje podjetij po svežem denarju bo namreč v toliko preobremenilo kreditne trge, da bi lahko iz tega sledil plaz, ki ga ne bo mogoče ustaviti. Te obveznice so kupovale tudi banke po celem svetu, samo Nemške banke so, za primer, v ZDA investirale kar 500 milijard ameriških dolarjev. Balon obveznic je v tem trenutku največji balon na svetu in tukaj obstojajo za finančne in kapitalske trge največji riziki, ki se bodo zelo verjetno uresničili v nekaj naslednjih letih. Poleg tega pa nikakor ne smemo pozabiti, da bo velik del krize po krizi povzročila rekordna zadolženost držav in težave, s katerimi se trenutno sooča Grčija, sledile pa naj bi ji Portugalska, Španija in Irska, mnogi pa omenjajo kot zelo rizične tudi Italijo, Hrvaško in celo Slovenijo. Banka za mednarodni plačilni promet je tako izdala resno opozorilo v katerem svari pred svetovno dolžniško krizo, katere posledica bo z veliko gotovostjo povišana inflacija in razvrednotenje papirnatega denarja. Glede na to, da bodo zelo mogoči tudi socialni nemiri v prihodnjih letih, ko se bo kriza dotaknila mase ljudi, bo politika povsem gotovo izbrala ˝tišji˝ davek v obliki inflacije, ki deluje na daljši rok in ga je tako težje zaznati. Za leto 2012 je bila že objavljena pričakovana statistična inflacija v Nemčiji v višini 4%, kar pomeni, da nas takrat čaka realna inflacija v višini vsaj 8%, če ne še kaj več. Tukaj si mora tako vsak posameznik zastaviti vprašanje: Ali sem zaščiten pred inflacijo? Kajti gotovo se bo spet izkazalo, da bodo tisti, ki ne bodo imeli pravih informacij o zaščiti svojega premoženja v trenutni situaciji, ostali brez težko prisluženih prihrankov, ki so jih imeli naložene povsem varno - na bančnih vlogah ali v obveznicah. Na drugi strani pa bo manjšina, ki je delovala racionalno, iz krize izšla veliko bogatejša. Saj že veste, kako pravijo: Bodi požrešen, ko je ostale strah in obratno. In res je: trenutna kriza prinaša fantastične priložnosti za plemenitenje denarja - če jih le prepoznaš in izkoristiš v svoj prid!

Smo v banki resnično na varnem?

Če je rast cen življenjskih potrebščin veliko višja od obrestnih mer, ki jih lahko dobimo za vezan depozit, se postavlja vprašanje, ali so ti prihranki resnično varno naloženi. Še posebej, če pod varnostjo pojmujemo zaščito in ohranitev premoženja. Lahko pri 4 odstotnih obrestih zaščitimo in ohranimo svoje premoženje, če so se cene osnovnih dobrin podražile za 15 odstotkov ali več? Donosi so izredno relativna zadeva, saj na vprašanje, kakšen je tisti donos, ki bi zadovoljil tisoč ljudi navadno dobimo prav toliko odgovorov. A na splošno, če želimo hkrati varno in donosno naložbo bi to pomenilo povprečno 4 odstotke letno na varni naložbi. A če pri tem donosu upoštevamo dejavnik vedno višje inflacije, ki naše premoženje razvrednoti, je vprašanje varnosti drugačno. Razlika med statistično in realno inflacijo je kar nekaj odstotkov. A že nekaj odstotkov donosa lahko na dolgi rok vlagatelju prinese veliko več od vloženih sredstev, lahko pa mu donos, nižji od inflacije, prinese manj od njegove vloge. Inštitucije, ki skrbijo za statistično inflacijo (merjeno s košarico točno določenih dobrin) praviloma vedno poskrbijo za inflacijo v mejah med 2 do 4 odstotkov. Realna inflacija in rast cen, ki jo občuti potrošnik na življenjsko potrebnih dobrinah, pa v časih visoke inflacije govorita drugačno zgodbo. Realno inflacijo lahko izračunamo, če od podatka o novo natisnjenih količinah denarja v obtoku odštejemo realno rast gospodarstva (BDP). In kdor spremlja inflacijo v evro območju po teh dveh kazalcih, lahko v zadnjih letih opaža, da je povprečna (realna) inflacija v zadnjih petih letih okrog 5,8 odstotkov letno. Torej lahko ugotovimo, da je v zadnjih petih letih potrošnik ˝varno˝ izgubljal 1,8 odstotka na leto, če je imel denar vezan na 4 odstotke. Torej pojem varna naložba danes dobiva povsem nov pomen. Ali je resnično varno vse tisto, kar nam nudi garantiran donos ali garancijo na prihajajoči donos? Kaj nam pomeni garancija, če je inflacija višja od donosov na naložbi? Ali nismo dolžni, da v takšnih razmerah vnovič pregledamo našo naložbeno politiko in jo prilagodimo trenutni situaciji? Kajti če bomo par let pred pokojnino ugotovili, da je našo več kot zasluženo rento ˝požrla˝ inflacija, je rešitev za takšno situacijo veliko manj, kot pa če smo o tem osveščeni že danes. Ker pri denarju in naložbah gre vedno ravno za to – za dobro osveščenost v pravem trenutku.

Neetično ponujanje različnih finančnih produktov

V Sloveniji se v zadnjem času opaža vedno bolj agresivne pristope različnih in raznolikih ˝prodajalcev˝ finančnih produktov, ki le te obljubljajo kot trenutno edine najboljše na trgu (ki jih mora vsak imeti) in kot edine, ki vas bodo zavarovali pred trenutno krizo. Kot dolgoletni finančni svetovalec vem, da nikoli ni in nikoli ne bo obstajal univerzalni finančni produkt, ki bi bil hkrati dovolj varen, likviden in seveda še donosen in bi bil primeren za vse ljudi vseh starosti in družbenih skupin. Vedno je namreč pred odločitvijo za finančne naložbe potreben posvet s licenciranim strokovnjakom, ki se pred stranko identificira z potrebnimi licencami za opravljanje tega posla v Sloveniji. Preden finančni svetovalec sploh predlaga različne finančne produkte, je po EU smernicah za finančno svetovanje dolžan pri stranki najprej opraviti temeljito analizo stanja, želja in ciljev, zmožnosti ter rizične naravnanosti posameznika. Šele nato, ko skupaj definirata prioritetne finančne cilje lahko svetovalec preko različnih ponudnikov izbere ustrezne načine za varčevanje - seveda z upoštevanjem trenutnih tržnih razmer in ustrezno stopnjo razpršenosti med različnimi finančnimi produkti. Ker na dolgi rok še vedno največ prinese prav pravilna razpršitev med različne finančne naložbe, je moj nasvet jasen: izogibajte se ˝prodajalcev produktov˝, ki vam želijo prodati produkte, s katerimi boste že jutri bogati in izogibajte se predvsem produktov z nadpovprečno visokimi stroški in podpovrpečnimi rezultati.