Po finančni prihaja demografska kriza...

Mnogi so mnenja, da je trenutna finančna situacija in z njo povezana gospodarska kriza, nekaj najhujšega, kar se nam je lahko zgodilo v zadnjih 50-ih ali več letih in da bo ob koncu te situacije v nekaj naslednjih letih spet posijalo sonce in da bomo ponovno živeli v blaginji in brezskrbnosti. Sicer sem po naravi večni optimist, a se bojim, da po sedanji finančni krizi ne bo kar tako zlepa konec težav in izzivov. Ne, ravno obratno, po finančni krizi nas čaka druga vrsta krize - demografska kriza. Avtor nemške uspešnice Zarota metuzalemov, prevedene tudi v slovenski jezik, Frank Schirrmacher namreč nazorno in matematično dokazljivo opozarja na velik porast števila starajočih v naslednjih letih in na velikansko težavo, ki bo sledila v obdobju od leta 2020 do leta 2050. Namreč, v tem obdobju bo prvič v zgodovini človeštva število starejših postalo večje od števila otrok! Zaradi pričakovanega daljšanja življenjske dobe in enormne količine upokojitev tako imenovane ˝baby boom˝ generacije se moramo vsi skupaj v naslednjih 30 letih povsem na novo naučiti staranja in z njim povezanih izzivov ali pa se bomo soočili s precejšnjimi socialnimi, finančnimi ter tudi duševnimi pretresi. Podaljševanje življenja je namreč postalo naš ključni problem in nemogoče je reševati to problematiko na star način preko pokojninskega sistema ˝pay as you  go˝, saj matematično ne vzdrži takšnega povečanja izplačevanja pokojnin ob vedno manjšem deležu vplačevanja s strani aktivnih generacij. Samo za primerjavo: še leta 1840 so imele Švedinje s 45 leti najdaljšo pričakovano življenjsko dobo – to povprečje v letu 2012 pri Japonkah znaša 85 let in narašča.

To je vidno tudi iz pripadajočega grafa v tem sestavku (glej levo!), iz katerega lahko vidite drastičen dvig pričakovane življenjske dobe od leta 1870 pa do leta 2009 - graf nazorno prikazuje, da se je pričakovana življenjska doba v tem obdobju več kot podvojila! Zanimivo je dejstvo, da so demografske napovedi, za razliko od gospodarskih napovedi, neverjetno točne. Združeni narodi so leta 1950 napovedali, da bo leta 2000 vseh prebivalcev 6.267 milijonov. Za primerjavo, leta 1950 je svetovno prebivalstvo štelo 2.521 milijonov. Razlika med napovedjo in dejanskim številom ljudi leta 2000 je zgolj 3,5 odstotka. Dejanska napaka v prognozi pa je še celo manjša! To daje slutiti, da bo demografija imela prav tudi v prihodnje, kjer so številke naravnost zastrašujoče: Po izračunih bo število starejših s 606 milijonov v letu 2000 poraslo na 1,97 milijarde v letu 2050 – več kot trikrat. Svetovno prebivalstvo se bo v enakem obdobju povečalo samo za polovico. Število ljudi, starejših od 85 let se bo do takrat s sedanjih 26 milijonov povečalo za 6-krat na 175 milijonov. Število starejših od 100 let pa se bo povečalo za kar 16-krat, iz zdajšnjih 135.000 ljudi na kar 2,2 milijona ljudi. To daje slutiti, da se bodo stroški vzdrževanja pokojninske in zdravstvene blagajne tako povečali, da jih država nikakor ne bo več zmožna financirati in vzdrževati na ravni, ki smo je navajeni danes. Zato je rešitev vsekakor varčevanje za osebno pokojnino in zlato rezervo, ki bo posamezniku nudila finančno varnost v kasnejšem obdobju ter predvsem prepotrebno finančno zaščito ob morebitnih nenadnih dogodkih (nenadno poslabšanje zdravja, partnerjeva smrt,...) Demografija je namreč zares neizprosna in že danes veljajo napovedi, da bo vsaka druga danes rojena deklica imela pričakovano trajanje življenja 100 let, vsak drugi danes rojeni deček pa bo po vsej verjetnosti dočakal kar 95 let. Te številke dajejo slutiti, da je skrb za preskrbo v starosti zdaj gotovo predana na pleča vsakega posameznika, ki mora reagirati, če želi dostojno in mirno tretje življenjsko obdobje! Če namreč povzamemo besede francoskega filozofa Clauda Levi Straussa, da je zlom komunizma v primerjavi z demografsko katastrofo nepomemben, nas po tejle finančni krizi gotovo čaka nova, morebiti še veliko hujša kriza, v kateri bodo prizadeti direktno tisti, ki ne bodo pravočasno reagirali na spremembo situacije, ki se odvija prav pred našimi očmi!

Je res vse OK ali krize še ni konec?

Ne glede na to, da danes živimo v času, ko so nam informacije na dosegu roke, sam vedno bolj opažam, da ljudje težko ločijo ˝informacije˝ od ˝informacij˝. Kako to mislim? Tako namreč, da imamo opravka z dvema vrstama informacij: informacije, ki jih nekdo posreduje v javnost zaradi določenih interesov in informacije, ki so realne in opisujejo stanje takšno kot je in pridejo v javnost brez določenih skritih interesov. Težko je vedno ločiti med tema dvema vrstama informacij, a trend, ki ga opazujem že od pričetka finančne krize v letu 2007 kaže, da je večina informacij, ki so vezane na krizo, prirejenih in so ustvarjene, da pomirjajo ljudi in s tem ne prikazujejo realne slike v ekonomiji, gospodarstvu in v finančnem sektorju. Tako smo lahko pred kratkim v Financah prebrali o tem, da je bil stresni test evropskih bank, ki naj bi prikazal odpornost teh inštitucij na morebitno poglobitev krize, prirejen in da so njegovi rezultati nerealni. Zakaj? Izkazalo se je namreč, da so avtorji stresnega testa prikrivali dejansko izpostavljenost bank in tako dosegali boljše rezultate od pričakovanih. Veliko evropskih bank je namreč prikazalo veliko manjšo izpostavljenost do državnih vrednostnih papirjev (obveznice), kot jo imajo sicer; nekatere banke so, po podatkih neodvisne banke BIZ (Banka za mednarodne poravnave) podatke priredile tudi za 50 ali več odstotkov! In glavni namen tega prikrivanja? Seveda pomiritev trga in vlagateljev, ki pa je trajalo le kratek čas, saj so strahovi pred poglobitvijo krize in nezaupanje v bančni sistem trenutno rekordno visoko. Seveda je potrebno razumeti vidik tistih, ki želijo, da so takšni testi prirejeni in da se javnosti lažno sporoča, da je vse ok. Namreč, nihče, še najmanj pa finančne inštitucije (zavarovalnice, banke, družbe za upravljanje), si ne želi, da bi prišlo do masovne panike, kjer bi ljudje masovno dvigovali denar, prodajali svoje pozicije na delniških trgih in iskali druge možnosti za zaščito svojega premoženja. Ampak, po drugi strani, pa se sam vprašam: Ali je res bolje, da se prekriva realno, dejansko stanje? Je res bolje, da ljudje za slabo stanje ekonomije, slabe obete za bližnjo prihodnost izvedo prepozno? Kako menite, da bodo reagirali, ko bodo izvedeli (in ljudje vedno izvedo, čeravno včasih prepozno!), da so jim določene informacije prikrivali? Je res bolje, da danes še vedno mislijo, da je vse ok in da smo že skoraj blizu konca krize? Menim, da je moralni in etični čut glede osveščanja masovne populacije že davno tega padel v vodo in se utopil - nenazadnje namreč največji, ki so v manjšini, večino dobička kujejo ravno na podlagi nevednosti majhnih, ki so v večini in vedno ostanejo praznih rok. In nič drugače ni niti tokrat, ko se pred poglobitvijo krize in največjim udarcem ljudi pomirja in se jim laže. Glede na to, da vedno bolj popušča pomoč centralnih bank, da se okrevanje gospodarstev ohlaja, da javnofinačni primanjkljaji nezadržno rastejo in da bo kmalu počil tudi balon obveznic lahko pričakujemo, da bi kriza, ob najbolj črnem scenariju, prerasla celo v svetovno gospodarsko depresijo. In ta scenarij ni le samo možen, ampak zelo realen. Če pa se o tem povsem motim, pa sem glede slednjega 100% prepričan: krize še zdaleč ni konec! In zato ne verjemite tistim, ki vam z določenimi interesi v ozadju želijo predstaviti drugačno sliko.

Zlato in srebro - predrago ali prepoceni?

V četrtek, 1. julija 2010 sta ceni zlata in srebra v enem dnevu zabeležili močnejši upad navzdol - zlato za dobre 4 odstotke, srebro kar za 6 odstotkov vrednosti. Cena je padla predvsem zaradi okrepitve evra, ki je pridobil dobre 3 odstotke in tudi zaradi majhne likvidnosti trga zlata v poletnih mesecih. Ob padcu cene so se oglasili tudi določeni finančni analitiki, ki ocenjujejo, da je zlato že balon in da je trenutna cena že zelo visoka. Sam osebno sicer spoštujem drugo mnenje, a ga nikoli ne upoštevam, če ni podprto z določenimi argumenti. In tudi tokrat komentarji o koncu rasti cene zlata in srebra name niso naredili nobenega vtisa. Kajti, če si ogledamo le par argumentov o trenutnem stanju na trgu kapitala, valutnih trgih in splošnem stanju v ekonomiji in gospodarstvu, nam logika govori, da se trend rasti cene zlata in srebra še zdaleč ni ustavil. Oglejmo si le pet argumentov: 1. Balon poslovnih nepremičnin v Ameriki je veliko večji, kot je bil balonček na ceni družinskih hiš. Prav tako so za te nepremičnine bili izdani krediti, katerih riziko je bil ˝zapakiran˝ v obveznico in prodan finančnim inštitucijam kot naložba. Te nepremičnine so v več kot 50% že danes prazne. Pok balona napovedujejo za letos. 2. Wall Street je v enem izmed svojih poročil ob koncu leta 2009 resnično opozoril na nevarnost povečevanja rizika pri naložbah v obveznice. Mnogi analitiki so mnenja, da so obveznice eden izmed največjih finančnih balonov, ki se lahko razpoči še pred povišano inflacijo. Tukaj nevarnost ne preti le bankam in finančnim konglomeratom, marveč predvsem konkretnim posameznikom, ki so za svojo pokojnino izbrali ˝varno˝ varčevanje v obveznicah in bančnih depozitih. 3. Zadolževanje razvitih, zahodnih držav je na tako visokem nivoju, da je Banka za mednarodni plačilni promet (BIZ) letos izdala resno opozorilo o tem, da so zahodne države (z visoko stopnjo zadolženosti) nepovratno na poti v bankrot. Svetovna dolžniška kriza naj bi imela za posledico veliko razvrednotenje valut. 4. Od nastopa krize centralne banke rešujejo gospodarstvo s povečevanjem količine denarja v obtoku in odkupom slabih vrednostnih papirjev. Empirično je dokazano, da povečevanju količine denarja v obtoku sledi povišana inflacija. Kupna moč papirnatega denarja naj bi tako v prihodnjih letih izjemno padla. 5. Ob koncu trenda rasti cene zlata v letih od 1970 do 1980 je na vrhuncu cena zlata dosegla ceno 850 dolarjev za unčo. Takrat je bilo v trg plemenitih kovin investiranega kar 20% celotnega svetovnega kapitala, ki je bil na voljo. Danes, v letu 2010, se ta odstotek giblje le okrog 2%! In s to razliko, da je danes v obtoku veliko, veliko več denarja kot leta 1980. In še s to razliko, da ima danes kupno moč veliko več ljudi, kot leta 1980. In da sploh ne omenjamo Kitajske in Indije, kjer pred negotovo prihodnostjo priporočajo investicije v žlahtne kovine. Če si ogledamo samo teh 5 argumentov, vidimo, da je prihodnost zelo negotova, da smo tik pred poglobitvijo krize in da so časi optimiziranja dobičkov absolutno mimo. V takšnih časih je veliko vprašanje, kakšne naložbe bodo izbirali vlagatelji. In če se riziki, ki smo jih opisali, uresničijo, me zanima, kam menite, da se bo prelila večina kapitala? Kam bodo bežali vlagatelji iz obveznic, prihrankov v denarju ali na banki, ko bo inflacija požirala njihov donos in glavnico? Ko bodo ljudje prodajali delniške pozicije, kam menite, da bodo v teh negotovih časih želeli investirati svoj kapital? Si lahko predstavljate kakšni bi bili ceni zlata in srebra, če se odstotek svetovnega kapitala, investiranega v trg plemenitih kovin iz 2% dvigne na 5%, bognedaj, mogoče celo na 10%?