Turk: Zlato do 8.000, srebro do 400 dolarjev/unčo

Poznan ameriški finančnik in analitik James Turk, ki bo letos v mesecu oktobru vnovič gost tokrat že 4. Kongresa plemenitih kovin in surovin v Ljubljani, je v zadnjih dveh člankih izrazito pozitivno naravnan na nadaljnjo rast cen plemenitih kovin. Kot prvo izmed glavnih gonil rasti je omenil bližajočo se hiperinflacijo dolarja, kateri se ZDA nikakor ne bodo mogle izogniti. Dolar naj bi po njegovem mnenju pred dokočnim propadom še naprej izgubljal na kupni moči, povečano povpraševanje po zlatu pa bi mogoče lahko že konec letošnjega leta unčo zlata potisnilo preko naslednje psihološke meje - 2.000 dolarjev. Vlagateljem svetuje, da vsekakor kupujejo fizično obliko zlata (zlate palice ali zlatnike kovnic, ki so na seznamu ˝good delivery˝) in odsvetuje naložbe v zlato preko različnih izvedenih finančnih inštrumentov. Sam smatra, da obstoja pri papirnatih naložbah zaradi nekritja v fizični obliki velika nevarnost razvrednotenja takšnih papirjev. Še bolj kot za zlato, pa je James Turk, poznan po svojih pravilnih napovedih v preteklosti, optimističen glede rasti cene srebra. Svoje razmišljanje je utemeljil na razmerju med zlatom in srebrom, ki trenutno ponazarja izrazito podcenjenost srebra. Namreč, v letu 2008 je bilo potrebno za unčo zlata odšteti 45 unč srebra, takoj po zlomu banke Lehmann Brothers pa je bilo potrebno za isto unčo zlata odšteti kar 84 unč srebra. To volatilnost in seveda trenutno gibanje srebra do zlata v razmerju 1 : 60 do 1: 70 bi racionalni investitorji vsekakor morali prepoznati kot dolgoročno zelo dobro naložbeno priložnost, je v svojem zadnjem članku ocenil Turk. Kajti, zgodovinsko je bilo najbolj optimalno razmerje med zlatom in srebrom 1 : 15 in ravno ob koncu zadnjega večjega trenda rasti cen plemenitih kovin je bilo leta 1980 potrebno za eno unčo zlata dati vsega 16 unč srebra! Glede na to, da je na zemlji kar 10 krat več srebra kot zlata, potem bi moralo biti razmerje, če upoštevamo samo dejavnik ponudbe, le 1 : 10. No, zgodovinsko pa se je razmerje gibalo med 1 : 15 do 1 : 16. Zaradi tega faktorja in seveda pričakovanega upada vrednosti valut po vsem svetu (ameriški dolar, evro, jen) in povečanega povpraševanja ob rekordno nizkih zalogah je Turk prepričan, da bo srebro kmalu preseglo rekordno ceno iz leta 1980, ki znaša 50 dolarjev za eno unčo. Sam osebno ocenjuje, da se bo razmerje med zlatom in srebrom popravilo nazaj do 1 : 20 že nekje med leti 2013 in 2015. Takrat bi moralo zlato po njegovih pričakovanjih doseči ceno 8.000 dolarjev za unčo; ob popravljenem razmerju med obema plemenitima kovinama pa Turk srebro vidi rekordno visoko in sicer pri ceni 400 dolarjev za eno unčo srebra.
Uveljavljeni ameriški analitik, soavtor knjige, ki je prava uspešnica z naslovom ˝The collapse of the dollar and how to profit from it˝ je tudi letos gost podjetja Elementum, kjer bo predaval na 4. Kongresu plemenitih kovin in surovin v Ljubljani, ki bo tokrat 22. in 23. oktobra na Gospodarskem razstavišču.

Smo v banki resnično na varnem?

Če je rast cen življenjskih potrebščin veliko višja od obrestnih mer, ki jih lahko dobimo za vezan depozit, se postavlja vprašanje, ali so ti prihranki resnično varno naloženi. Še posebej, če pod varnostjo pojmujemo zaščito in ohranitev premoženja. Lahko pri 4 odstotnih obrestih zaščitimo in ohranimo svoje premoženje, če so se cene osnovnih dobrin podražile za 15 odstotkov ali več? Donosi so izredno relativna zadeva, saj na vprašanje, kakšen je tisti donos, ki bi zadovoljil tisoč ljudi navadno dobimo prav toliko odgovorov. A na splošno, če želimo hkrati varno in donosno naložbo bi to pomenilo povprečno 4 odstotke letno na varni naložbi. A če pri tem donosu upoštevamo dejavnik vedno višje inflacije, ki naše premoženje razvrednoti, je vprašanje varnosti drugačno. Razlika med statistično in realno inflacijo je kar nekaj odstotkov. A že nekaj odstotkov donosa lahko na dolgi rok vlagatelju prinese veliko več od vloženih sredstev, lahko pa mu donos, nižji od inflacije, prinese manj od njegove vloge. Inštitucije, ki skrbijo za statistično inflacijo (merjeno s košarico točno določenih dobrin) praviloma vedno poskrbijo za inflacijo v mejah med 2 do 4 odstotkov. Realna inflacija in rast cen, ki jo občuti potrošnik na življenjsko potrebnih dobrinah, pa v časih visoke inflacije govorita drugačno zgodbo. Realno inflacijo lahko izračunamo, če od podatka o novo natisnjenih količinah denarja v obtoku odštejemo realno rast gospodarstva (BDP). In kdor spremlja inflacijo v evro območju po teh dveh kazalcih, lahko v zadnjih letih opaža, da je povprečna (realna) inflacija v zadnjih petih letih okrog 5,8 odstotkov letno. Torej lahko ugotovimo, da je v zadnjih petih letih potrošnik ˝varno˝ izgubljal 1,8 odstotka na leto, če je imel denar vezan na 4 odstotke. Torej pojem varna naložba danes dobiva povsem nov pomen. Ali je resnično varno vse tisto, kar nam nudi garantiran donos ali garancijo na prihajajoči donos? Kaj nam pomeni garancija, če je inflacija višja od donosov na naložbi? Ali nismo dolžni, da v takšnih razmerah vnovič pregledamo našo naložbeno politiko in jo prilagodimo trenutni situaciji? Kajti če bomo par let pred pokojnino ugotovili, da je našo več kot zasluženo rento ˝požrla˝ inflacija, je rešitev za takšno situacijo veliko manj, kot pa če smo o tem osveščeni že danes. Ker pri denarju in naložbah gre vedno ravno za to – za dobro osveščenost v pravem trenutku.