Blog na novi lokaciji!

Pozdravljeni, bralci mojega osebnega bloga. Obveščam vas, da svoje zapise na blogu zdaj delim preko domače spletne strani www.cresus.si pod menijem Matjaž Štamulak Blog. Še vedno bom opravljal svoje poslanstvo, da v zapisih na svojem blogu (in širše v svojem delu) informiram posameznike o rizikih in priložnostih različnih finančnih produktov ter predvsem opozorila, ki jih večina nepoučenih vlagateljev venomer spregleda! Živimo v zgodovinsko zelo pomembnem obdobju, v obdobju, ko prevladuje osveščenost na vseh področjih. Zato se bom tudi sam še naprej trudil, da vas pravočasno in pravilno osveščam na finančnem področju - predvsem z namenom, da postanete neodvisni - tudi finančno, seveda! Dobrodošli na novi povezavi!

Ali je trend rasti cen plemenitih kovin že mimo?

Veliko vlagateljev je bilo to pomlad in začetek poletja 2013 na pravi preizkušnji. Pretresi na finančnih trgih so namreč zelo veliki in vedno bolj pogosti  in ker so trgi vedno znanilec nečesa v prihodnosti, se lahko vprašamo, kaj nam bo prihodnost sploh prinesla - upoštevajoč trenutno situacijo, seveda. Poleg pretresov na delniških in obvezniških trgih so se v letošnjem letu občutno znižale tudi cene plemenitih kovin, zlata in srebra. Ob upadu vrednosti za več kot 20 odstotkov pri zlatu in več kot 30 odstotkov pri srebru se pri vlagateljih pojavlja ključno vprašanje: Ali sta zlato in srebro še primerni naložbi za prihodnje obdobje ali se je trend rasti cen plemenitih kovin že zaključil? Na zgornje vprašanje bi lahko odgovorili z nekaj ključnimi podatki in primerjavami v šestih točkah: 1. Pri upadu vrednosti cen zlata in srebra se je potrebno vprašati zakaj je do padca sploh prišlo in kdo ga je povzročil. Za obe znižanji (tako v aprilu kot tudi v mesecu juniju) so odgovorne ameriške investicijske banke, ki so v urah, ko je manj trgovanja, prodajali zlato in srebro na papirju (plemenite kovine, ki niso fizično dobavljene ampak se z njimi trguje zgolj na podlagi obljube o dobavi!) in to v drastičnih količinah. Prodaja tudi po par ton zlata in srebra je kratkoročno vplivala na znižanje cene na borzi, a ne tudi na fizično sklenjene posle in ne na fizično povpraševanje, ki ostaja zelo robustno. Podoben trend zniževanja cen smo lahko videli že v letu 2008, po tistih znižanjih pa sta ceni zlata in srebra v naslednjih letih močneje poskočili. 

2. Ne glede na upad vrednosti cene zlata in srebra (ali pa prav zaradi upada cen!) so centralne banke in Azija (predvsem Kitajska) še vedno močno na nakupni strani - centralne banke so v letu 2012 kupile največ zlata v zadnjih 64 letih, samo Kitajska pa je samo v mesecu aprilu letos kupila kar petino letne proizvodnje zlata; znižanje cen v mesecu juniju 2013 pa so na Kitajskem pozdravili z zlato mrzlico, kjer je pred določenimi trgovinami za nakup plemenitih kovin čakalo kar 10.000 ljudi! 3. Kljub nekaterim medijskim objavam o koncu finančne krize se situacija nevarno poglablja in še vedno najete dolgove rešujemo zgolj in samo z novimi dolgovi. Tako še sploh nismo doživeli razpleta te finančne in gospodarske krize in njenih posledic, ki se bodo gotovo odrazile predvsem v upadu kupne moči papirnatega denarja - najverjetneje v visoki inflaciji. 4. Upad kupne moči papirnatega denarja lahko spremljamo že danes, saj so obrestne mere (zaradi likvidnostih potreb bank) tako nizke, da večina vlagateljev na svoj vloženi denar dobiva negativen donos. V takšnih okoliščinah je bilo v preteklosti zelo pomembno imeti v rokah prave vrednote - surovine in plemenite kovine - le na takšen način je namreč nekdo lahko obdržal realno kupno moč svojega premoženja. 5. Strošek izkopa zlata in srebra v rudnikih se z leti zaradi vse dražje energije ter delovne sile vseskozi povečuje. Trenutno imamo na trgu zgodovinsko situacijo, kjer je trenutna borzna cena zlata in srebra nižja od vseh stroškov, ki jih ima večina rudnikov za izkop plemenitih kovin na svetu. Na prvem grafičnem prikazu tako lahko vidite, da je trenutna borzna cena zlata pod povprečnimi stroški izkopa, ki se bodo (razvidno iz grafa) v prihodnje še povečevali. Zaradi naraščanja stroškov od leta 2000 dalje lahko vidimo, da je cena zlata vseskozi držala vsaj nivo nad stroški. Kajti, če je borzna cena nižja od cene stroškov, ki jih imamo za izkop, ali bi vi kot direktorji rudnika še dobavljali blago na trg in tako zavestno ustvarjali minus na podjetju? Glede na vse bolj povečano povpraševanje me zanima, kako menite, da bo pomanjkanje ponudbe rudnikov (ki se že dogaja) vplivalo na prihodnjo ceno? Zelo podobno je tudi pri srebru, kot lahko vidite iz drugega grafičnega prikaza. V sredini imate borzno ceno za unčo srebra, datirano 31.5.2013, na desni strani grafikona pa imate povprečne stroške izkopa srebra največjih rudnikov na svetu. Iz tega grafičnega prikaza je jasno razvidno, da so tudi tukaj stroški izkopa višji, kot je trenutna borzna cena. Kako menite, da bo to vplivalo na prihodnjo ponudbo? 6. Kljub upadu vrednosti cen zlata in srebra ali pa prav zaradi tega so največji finančni prognostiki še vedno zelo optimistični glede nadaljnjega gibanja cen zlata in srebra. Dr. Jim Rogers, dr. Marc Faber, Gerald Celente, Doug Casey, Peter Schiff in ostali so mnenja, da so plemenite kovine še vedno v bikovskem trendu in da trenutna korekcija ponuja zgolj dobro nakupno priložnost za zaščito v prihodnosti! Omenjeni analitiki trenutno opozarjajo na zelo nevarno situacijo, ki lahko določene trge v nekaj naslednjih mesecih pripelje do konkretnih zlomov (trg delnic, trg obveznic, trg izvedenih finančnih inštrumentov) in zato svetujejo, da je potrebno zlato in srebro še vedno držati v svojem portfelju naložb. Zakaj? Predvsem zato, ker so mnenja, da bodo posledice trenutne finančne in monetarne politike katastrofalne in da bomo priče velikim izgubam vrednosti premoženja ob posledicah razpleta finančne krize. In če nimajo prav, kam bi drugače lahko investirali svoje presežke? Kaj pa je v trenutni negotovi situaciji sploh alternativa preostalim naložbam?

Največja naložbena priložnost trenutne krize

Zdaj je počasi že tudi laični javnosti poznano, da živimo v največji finančni krizi po letu 1929 in da je trenutna  stopnja rizikov, ki obstajajo na trgu, zelo, zelo visoka. Poleg zgodovinsko visoke stopnje zadolženosti držav, podjetij in posameznikov je najpomembnejše za vsakega posameznika to, kako se  bo trenutna situacija razpletla. Že neodvisno poročilo banke BIZ iz leta 2007, ki govori o nevzdržnosti zadolževanja in nujnosti bankrota zahodnih, zadolženih držav, predvideva dva razpleta trenutne situacije. Oba razpleta bosta, po njihovem mnenju, prinesla visoko inflacijo, ki je vedno uničevalec srednjega razreda. Pri takšnih informacijah je tako danes nujno, da se vsak posameznik vpraša: Kako in na kakšen način se ustrezno zaščititi pred prihodnjim razvrednotenjem premoženja? Nepoučen posameznik na to nima odgovora, velikokrat pa ga nimajo niti finančniki, borzniki, bančniki, novinarji, politiki, itn... Glede na negotovo situacijo, ki vlada, je zelo iskreno povedati, da je prihodnost izredno negotova. Lahko pa seveda pogledamo v zgodovino in primerjamo trenutno situacijo ter medsebojne naložbene razrede, da ugotovimo, kam bi se danes izplačalo investirati del premoženja za  prihodnjo zaščito. Vsekakor se nam, pri zelo podrobnih primerjavah, kot izjemno podcenjen in zanimiv zdi trenutno rudarski sektor - delnice proizvajalcev surovin, posebej plemenitih kovin. Zgodovinsko gledano je namreč med sektorjem fizičnega zlata in srebra ter rudarskimi podjetji, ki te dve kovini pridobivajo, nastala velikanska vrzel, največja v zadnjih 30 letih. Za primerjavo, zlato je že 12 let v bikovskem trendu rasti, delnice proizvajalcev zlata pa so že skoraj 15 let v obratni situaciji, torej v negativnem, medvedjem trendu. To je zelo lepo razvidno tudi iz zgornjega grafa, kjer vidimo, da je nivo potrebnega zlata v gramih s katerim lahko kupimo eno točko indeksa XAU (indeks različnih proizvajalcev zlata in srebra), krepko pod nakupnimi nivoji. Ne le to, iz grafa lahko vidimo, da so delnice zlatih rudnikov izrazito podcenjene v primerjavi s fizičnim zlatom in da se pri teh delnicah ponuja izredna, zares zgodovinska nakupna priložnost. Zelo poznan in priznan svetovni finančni analitik (ki smo ga gostili tudi na enem izmed Kongresov plemenitih kovin in surovin) James Turk, avtor zgornjega grafa, vidi v tem življenjsko priložnost za investicijo, ki ima zelo, zelo velik potencial v prihodnosti (seveda tudi pripadajoče rizike, se razume!). Turk meni, da je ta graf najpomembnejši graf v letu 2012 in da se tukaj vsekakor ustvarja zgodovina, saj se takšne naložbene priložnosti ponovijo samo na nekaj let. Njegovo mnenje je vsekakor, da bodo v prihodnosti izbrana rudarska podjetja lahko dosegala donose primerljive z donosom Appla, ki je v dobrem desetletju porasel tudi za faktor 70-krat od svoje najnižje vrednosti. Ne glede na priložnosti pa je tukaj potrebno omeniti, da ima vsaka naložba tudi svoje rizike in slabosti, zato je nujno, da posameznik v ta sektor zaupa zgolj del premoženja in šele po predhodnem posvetu s strokovnjakom. Glede na depresivno stanje delnic rudnikov v zadnjih 15 letih je vsekakor nemogoče, da bi se ta trend še dolgo nadaljeval in tako je zdaj resnično dober čas, da se z delom premoženja vstopi na ta trg. Ravno zaradi časa krize namreč na trgu obstojajo tudi priložnosti, ki so, prav zaradi krize in težke situacije, še toliko večje in zgodovinsko neponovljive. Kajti, kot je dejal že Warren Buffet: ˝Ne obstajajo dobre in slabe tržne razmere. Obstaja samo napačna strategija. Vsaka slabost namreč za seboj potegne velike prednosti. Moraš jih samo prepoznati in jih izkoristiti.˝ Ne dovolite si, da bi v zgodovinsko tako pomembnih trenutkih izbrali napačno strategijo in da ne bi izkoristili zase in za vaše najbližje informacij, ki so vam na voljo!

Še sreča, da ni inflacije...

V zadnjih mesecih se veliko pogovarjamo o tem, kako naraščajo cene pogonskih goriv, predvsem bencina, dizla in kurilnega olja. Razlogov za rast cen je več, vsekakor pa sta med najbolj pomembnimi predvsem negotovost na Bližnjem vzhodu (Iran!), predvsem pa monetarna politika zadnjih nekaj let (tiskanje denarja in razvrednotenje le tega). Poleg politične in gospodarske negotovosti je tako eden izmed glavnih razlogov za krepitev cen nafte na svetovnih trgih vsekakor ekspanzivna monetarna politika, ki jo Ameriška centralna banka (FED) za spodbujanje gospodarstva, odkupovanje manjvrednih vrednostnih papirjev iz trga (hipotekarne in državne obveznice) in predvsem dolivanja likvidnosti v bančni sistem pospešeno opravlja zadnja štiri leta. Posebej ponudba novega denarja zmanjšuje vrednost le tega in zato se surovina (nafta), izražena v denarju tudi podraži, saj je potrebno za enako količino surovine dati vedno več manjvrednega papirnatega denarja. Iz vsakega enostavnega priročnika o inflaciji boste našli zapisano, da sta prekomerna ponudba denarja in inflacija neločljivo povezani. Še več, v kolikor se ekspanzivno povečuje količina denarja v obtoku (kar se zadnja leta tudi dogaja), tako se empirično pojavi tudi visoka inflacija. Vedno več denarja v obtoku namreč izzove vedno višje cene in s tem posledično na kupni moči izgubi tudi denar. Lep primer tega so cene naftnih derivatov, ki so v zadnjih 15 letih tudi v Sloveniji zelo poskočile. 95-oktanski bencin se je tako v 15 letih podražil za kar 356,6 odstotkov, dizelsko gorivo za 337,5 odstotkov, kurilno olje pa za kar 498,9 odstotkov v enakem obdobju. Zelo nazoren grafičen prikaz imate v zgornjem diagramu, ki dokazuje, kako zelo so se podražili naftni derivati od leta 1997 pa do prve polovice leta 2012. V kolikor ste preračunano samo s cenami goriva želeli ohraniti kupno moč vašega denarja, ste morali v tem enakem obdobju (15 let) na svoji naložbi narediti najmanj takšen donos, kot so se podražili naftni derivati. Torej, vam je morala naložba v 15 letih prinesti reci in piši vsaj 500%, da ste ohranili kupno moč. V kolikor niste uspeli pridelati takšnega donosa, ste realno izgubili na vaši kupni moči oziroma za enak denar danes dobite veliko, veliko manj - in to ne le bencina, marveč tudi večine življenjskih potrebščin, nujnih za normalno življenje. V obdobju zadnjih 15 let so vam lahko takšen donos zagotovile le kapitalske naložbe (zlato, srebro, nepremičnine, delnice), nikakor pa ne denarne naložbe (depozit, državne obveznice, denar doma). Še bolj pomembno kot do danes, pa bo vprašanje ohranitve kupne moči izrazito na preizkušnji naslednja leta. Naraščajoče cene naftnih derivatov so ponavadi le eden izmed prvih znanilcev upada kupne moči denarja in so ponavadi indikator za prihajajočo višjo inflacijo. V takšnih časih je tako zelo dobro pregledati, katere naložbe so še resnično ˝varne˝ in pri katerih naložbah lahko v prihodnje pride do razvrednotenja vrednosti in s tem tudi do večjih izgub za posameznika, ki takšne naložbe ima. Vsekakor se nič dobrega ne obeta denarnim naložbam, ki praviloma v razmerah povišane inflacije krepko izgubijo na vrednosti. Kajti, do danes nismo iz uradnih medijev slišali kaj o tem, da bi bila inflacija že nevarna, ali pa da je inflacija visoka in kakšen vpliv ima lahko na vaše premoženje, itn... Seveda iz javnih medijev teh opozoril ne bo, ker mediji operirajo s statistično inflacijo, v katero je za ˝mirnejši˝ izračun zajetih kar nekaj stvari, ki ne vplivajo na kupno moč vašega denarja in ne vplivajo na izračun kupne moči vašega gospodinjstva. Zatorej podatek o statistični inflaciji, ki se giblje nekje okrog 2% letno ni realen podatek o tem, koliko izgubimo kupne moči v primerjavi  z dobrinami, ki jih moramo kupovati (predvsem hrana, obleka, pogonska goriva,...) Realni pokazatelji za višjo inflacijo so vedno cene nafte, zlata in rast cen življenjskih potrebščin. Glede na rast teh cen vemo, da je inflacija že na delu. Kaj bo šele, če se v prihodnjih letih uresničijo napovedi o tem, da bo inflacija resnično visoka, ali da lahko, kot pričakujejo nekateri, pride celo do hiperinflacije. Iz tega stališča bodo čez nekaj let današnje cene zlata, srebra in seveda tudi naftnih derivatov videti smešno poceni. Zato ne vem, če danes še čisto drži, ko pravijo nekateri: Še sreča, da ni inflacije..

Nouriel Roubini: Kriza se bo poglobila...

Še dandanes marsikateri politik ali novinar rad reče, da finančne in s tem tudi gospodarske krize, ki jo trenutno preživljamo, ni bilo nikakor mogoče napovedati, saj se je zgodila povsem nepričakovano in nenadno. Takšno ˝besedičenje˝ lahko kupijo samo nepoučeni posamezniki, vsi ostali vemo, da so pred krizo obstajala resna opozorila s strani pretkanih mislecev, kot so dr. Marc Faber, Robert R. Prechter, Kenneth Rogoff in seveda Nouriel Roubini. Vsi ti se že daleč pred krizo opozarjali na nekatere signale, ki so dali jasno slutiti, da se lahko konča dolgotrajno obdobje blaginje in da lahko nastopi huda kriza s še hujšimi posledicami. Prav Roubini je v svoji knjigi (ki je prevedena tudi v slovenski jezik) Gospodarska kriza opisal, da sta pri poku nepremičninskega balona glavno vlogo odigrali krediti in dolgovi, saj so le ti naraščali enako ekspanzivno, kot cene nepremičnin, ki so se nato zlomile. Balon se je vsekakor lahko napihoval samo zaradi tega, ker so imeli investitorji lahek dostop do kreditov - in balon se ni ustvarjal le v ZDA, marveč tudi po drugih delih razvitega sveta, predvsem pa tudi v EU. Ko je balon počil, je bilo igre konec, bančni sistem ter vlagatelji pa so se naenkrat pričeli soočati z nepopisnimi izgubami. Ne glede na to, da se je večina izgub v Ameriki že socializirala (izgube bank in monetarnega sistema so pokrili davkoplačevalci!), se s tem težava nikakor ni rešila, saj zdaj dolgovi postajajo breme družbe in ti gromozanski dolgovi lahko povzročijo veliko dolžniško krizo (na katere začetku smo zdaj tudi v EU območju) in zelo negativno vplivajo na dolgoročno gospodarsko rast. Kot dodaja tudi Roubini, lahko nato v ekstremnih primerih ta vrsta bremen vodi v neplačilno sposobnost držav in to je vsekakor manever, ki zlahka sproži začetek obdobja nevarno visoke inflacije. Po njegovem mnenju smo tako šele na samem začetku gospodarske krize, saj smo do sedaj čutili le potresne sunke. To pomeni, da najhujše vsekakor šele prihaja. Finančna kriza je do sedaj namreč le povečala dvom v kredibilnost določenih držav, kot so Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Španija, Velika Britanija. Nekatere od teh držav se bodo pod težo dolgov in bremen vsekakor sesedle, kar pa lahko po Roubinijevem mnenju pripelje celo do propada evra in velike grožnje za Evropsko unijo, ki bi se lahko potopila v kaos, kakršnega sta izkusila Argentina v letu 2002 in Islandija v letu 2008. Da ob tem niti ne omenjamo težav ZDA in njihove valute dolar, ki je prav tako pred resno preizkušnjo, ki pa je glede na obnašanje vodilnih na FED-u verjetno ne bo vzdržal. ZDA so namreč trenutno največji svetovni dolžnik in svetu dolgujejo kar 3.000 milijard dolarjev in imajo ob tem še letni deficit v svoji tekoči bilanci v višini kar 400 milijard dolarjev letno! Te številke matematično utemeljujejo bankrot, ki se bo, po mnenju avtorja, dogodil v bližnji prihodnosti. Svoje utemeljitve sicer Roubini izpeljuje predvsem iz zgodovinskih modelov, ki kažejo, da so se v preteklosti bančne krize, kakršna je danes, pogosto sprevrgle v plačilne nezmožnosti držav in valutne zlome. Gospodarstva, ki so utrpela posledice pokov balonov, so propadala kljub morda blažjim kratkoročnim posledicam bančnih kriz, na koncu pa so krizi podlegli prav vsi, saj postanejo skozi čas krize vsi nevarno ranljivi. Vemo namreč, da se države, prizadete zaradi finančne krize lahko opotekajo, ker jih krediti, najeti v dobrih časih, priklenejo k tlom ob tem pa so dodatno izčrpane še zaradi socializacije privatnih izgub. Naslednji korak je nesolventnost ter visoka inflacija in vnovič - zlom valut! Na tej točki se trenutno v nahajamo tudi mi. Glede na veliko pomanjkanje reform ter nadzora nad finančno industrijo in glede na velika politična nesoglasja (tako v ZDA kot tudi v EU) obstoja precej velika možnost, da bomo zakorakali še globlje v samo krizo in da bomo še nekaj naslednjih let nosili posledice.

Nam grozi propad evra?

Po Grški prezadolženosti, ki so jo politiki Evropske unije ˝rešili˝ (sicer le za kratek čas, a so jo rešili) je naslednja evropska domina, ki se zelo maje, Irska. Uvod v samo priznanje Irskih politikov in njihove centralne banke, da potrebujejo pomoč, drugače lahko razglasijo bančni in s tem državni bankrot, je bilo na vso moč podobno Grški zgodbi. Do zadnjega so nas namreč želeli politiki in bankirji preko sredstev javnega obveščanja prepričati, da nikakor ne bodo potrebovali pomoči EU-ja in Mednarodnega denarnega sklada. V roku 48 ur pa se je zgodba povsem obrnila in v strahu pred dokončnim finančnim zlomom Irske, ki bi seveda negativno vplival na celotno EU in povzročil nestabilnost in padanje vrednosti evra, so se dogovorili o tem, da bo Irska potrebovala več deset milijard evrov pomoči, ki jih bo seveda - brez težav, tudi dobila. Irci so tako drugi narod v Evropi, ki je po sorazmerno uspešni zgodbi v času razcveta, padel povsem na nos. Slabo gospodarsko stanje, gromozanski padec cen nepremičnin (ki so ponekod padle tudi za 60% vrednosti, s čimer je zdaj na Irskem prazno vsako peto stanovanje!) in javni dolg, ki že dosega kar 65% ustvarjenega BDP-ja duši okrevanje in nadaljnjo rast. In kako na vse to reagirajo Irci sami? Takoj po objavi, da bo Irska vendarle morala priznati poraz in zaprositi za pomoč so Irski državljani v samo treh dneh iz Irskih bank dvignili kar 25 milijard evrov svojih prihrankov! In tudi zato njihove banke potrebujejo pomoč. Kot vse kaže, se tako rak v obliki divjega javnega zadolževanja evropskih in svetovnih držav nezadržno širi in ga je zaradi lukenj po poku balončkov (nepremičninski trg, posojilna ekspanzija, refinanciranje dolgov) nemogoče zakrpati brez posledic na stabilnost valute - torej evra. Nemški ekonomist Joachim Scheide, ki je pred kratkim gostoval tudi v Sloveniji, je prav tako opozoril na riziko, da lahko Evropo in z njo valuto evro, pokoplje predvsem javni dolg, ki v nekaterih evropskih državah presega tudi 100% BDP-ja (kot je jasno prikazano na zgornji grafiki). Če (ko) bodo Grčiji in Irski sledile še morebiti Portugalska, Španija in Italija, se postavlja vprašanje, kdo bo še sposoben reševati te evropske velikane in predvsem - na kakšen način. In kje je tukaj Slovenija? Smo res lahko ponosni na to, da trenutno mi rešujemo in pomagamo ter ne da mora kdo pomagati nam, kot trdi politika? Sam menim da ne, saj so naše težave prav tako velike, a trenutno še niso v ospredju. Po podatkih Eurostata je Slovenija letos po upadu gradbeništva takoj za Španijo (ki se ubada s kar 31% brezposelnostjo) in tudi pri nas vse kaže na to, da bodo pok balona nepremičnin banke le s težavo zakrpale brez dodatnega zadolževanja. Ob tem moramo predpostaviti, da naša država že danes ne posluje najbolj ˝optimalno˝. Po podatkih Ministrstva za finance z dne 19.11.2010 je država Slovenija v prvih desetih mesecih letošnjega leta dnevno porabila za 5,7 milijona evrov več, kot je dobila prihodkov (prilivov). Da, prav ste prebrali - država zadnjih 10 mesecev ustvarja 5,7 milijona evrov primanjkljaja dnevno! Si predstavljate takšno stanje v družinskem proračunu? Si predstavljate poslovanje podjetja pri takšnih številkah? Ne družinski proračun in ne podjetje takšnega primanjkljaja ne bi zmogli pokrivati, če ne bi imeli na voljo neomejenih možnosti za zadolževanje. In ravno tukaj spregledamo, kaj pravzaprav počnejo danes države, seveda tudi naša: stare dolgove in nove primanjkljaje pokrivajo z novo izposojenimi dolgovi. Preneseno to pomeni, da že zelo razgret in neobvladljiv ogenj gasimo z novimi in novimi galonami bencina. In takšno zadolževanje bo pustilo posledice predvsem na dolgoročni vzdržnosti in stabilnosti valut, v našem primeru evra. Zgodovina potrjuje, da so v takšni situaciji najbolj ogrožene prav ˝tradicionalno varne˝ naložbe, kot so depoziti na bankah, denar doma ali državne obveznice. Te niso zaščitene pred inflacijo in inflacija (ali morebiti celo hiperinflacija) takšne naložbe kaj hitro razvrednoti in ljudje lahko v kratkem času ostanejo brez svojih težko prisluženih prihrankov. To pomeni, da bi bilo za posameznika bolj primerno, da svoje premoženje trenutno zaščiti z naložbo v realne vrednosti (plemenite kovine, naložbe v surovine), ki kljubujejo inflaciji in naj bi jim zaradi večanja povpraševanja cena v prihodnje še naraščala! Tudi eden izmed svetovno najbolj znanih prognostikov finančne prihodnosti, Gerald Celente, je ob nadaljevanju težav v evroobmočju napovedal jasen propad evra in velikansko gospodarsko ohlajevanje v Evropi. S tem pa že trkamo na vrata gospodarske depresije, ki se počasi, a vztrajno, tihotapi v naša gospodarstva in s tem v naša življenja...

Zlato in srebro - predrago ali prepoceni?

V četrtek, 1. julija 2010 sta ceni zlata in srebra v enem dnevu zabeležili močnejši upad navzdol - zlato za dobre 4 odstotke, srebro kar za 6 odstotkov vrednosti. Cena je padla predvsem zaradi okrepitve evra, ki je pridobil dobre 3 odstotke in tudi zaradi majhne likvidnosti trga zlata v poletnih mesecih. Ob padcu cene so se oglasili tudi določeni finančni analitiki, ki ocenjujejo, da je zlato že balon in da je trenutna cena že zelo visoka. Sam osebno sicer spoštujem drugo mnenje, a ga nikoli ne upoštevam, če ni podprto z določenimi argumenti. In tudi tokrat komentarji o koncu rasti cene zlata in srebra name niso naredili nobenega vtisa. Kajti, če si ogledamo le par argumentov o trenutnem stanju na trgu kapitala, valutnih trgih in splošnem stanju v ekonomiji in gospodarstvu, nam logika govori, da se trend rasti cene zlata in srebra še zdaleč ni ustavil. Oglejmo si le pet argumentov: 1. Balon poslovnih nepremičnin v Ameriki je veliko večji, kot je bil balonček na ceni družinskih hiš. Prav tako so za te nepremičnine bili izdani krediti, katerih riziko je bil ˝zapakiran˝ v obveznico in prodan finančnim inštitucijam kot naložba. Te nepremičnine so v več kot 50% že danes prazne. Pok balona napovedujejo za letos. 2. Wall Street je v enem izmed svojih poročil ob koncu leta 2009 resnično opozoril na nevarnost povečevanja rizika pri naložbah v obveznice. Mnogi analitiki so mnenja, da so obveznice eden izmed največjih finančnih balonov, ki se lahko razpoči še pred povišano inflacijo. Tukaj nevarnost ne preti le bankam in finančnim konglomeratom, marveč predvsem konkretnim posameznikom, ki so za svojo pokojnino izbrali ˝varno˝ varčevanje v obveznicah in bančnih depozitih. 3. Zadolževanje razvitih, zahodnih držav je na tako visokem nivoju, da je Banka za mednarodni plačilni promet (BIZ) letos izdala resno opozorilo o tem, da so zahodne države (z visoko stopnjo zadolženosti) nepovratno na poti v bankrot. Svetovna dolžniška kriza naj bi imela za posledico veliko razvrednotenje valut. 4. Od nastopa krize centralne banke rešujejo gospodarstvo s povečevanjem količine denarja v obtoku in odkupom slabih vrednostnih papirjev. Empirično je dokazano, da povečevanju količine denarja v obtoku sledi povišana inflacija. Kupna moč papirnatega denarja naj bi tako v prihodnjih letih izjemno padla. 5. Ob koncu trenda rasti cene zlata v letih od 1970 do 1980 je na vrhuncu cena zlata dosegla ceno 850 dolarjev za unčo. Takrat je bilo v trg plemenitih kovin investiranega kar 20% celotnega svetovnega kapitala, ki je bil na voljo. Danes, v letu 2010, se ta odstotek giblje le okrog 2%! In s to razliko, da je danes v obtoku veliko, veliko več denarja kot leta 1980. In še s to razliko, da ima danes kupno moč veliko več ljudi, kot leta 1980. In da sploh ne omenjamo Kitajske in Indije, kjer pred negotovo prihodnostjo priporočajo investicije v žlahtne kovine. Če si ogledamo samo teh 5 argumentov, vidimo, da je prihodnost zelo negotova, da smo tik pred poglobitvijo krize in da so časi optimiziranja dobičkov absolutno mimo. V takšnih časih je veliko vprašanje, kakšne naložbe bodo izbirali vlagatelji. In če se riziki, ki smo jih opisali, uresničijo, me zanima, kam menite, da se bo prelila večina kapitala? Kam bodo bežali vlagatelji iz obveznic, prihrankov v denarju ali na banki, ko bo inflacija požirala njihov donos in glavnico? Ko bodo ljudje prodajali delniške pozicije, kam menite, da bodo v teh negotovih časih želeli investirati svoj kapital? Si lahko predstavljate kakšni bi bili ceni zlata in srebra, če se odstotek svetovnega kapitala, investiranega v trg plemenitih kovin iz 2% dvigne na 5%, bognedaj, mogoče celo na 10%?