Ali je trend rasti cen plemenitih kovin že mimo?

Veliko vlagateljev je bilo to pomlad in začetek poletja 2013 na pravi preizkušnji. Pretresi na finančnih trgih so namreč zelo veliki in vedno bolj pogosti  in ker so trgi vedno znanilec nečesa v prihodnosti, se lahko vprašamo, kaj nam bo prihodnost sploh prinesla - upoštevajoč trenutno situacijo, seveda. Poleg pretresov na delniških in obvezniških trgih so se v letošnjem letu občutno znižale tudi cene plemenitih kovin, zlata in srebra. Ob upadu vrednosti za več kot 20 odstotkov pri zlatu in več kot 30 odstotkov pri srebru se pri vlagateljih pojavlja ključno vprašanje: Ali sta zlato in srebro še primerni naložbi za prihodnje obdobje ali se je trend rasti cen plemenitih kovin že zaključil? Na zgornje vprašanje bi lahko odgovorili z nekaj ključnimi podatki in primerjavami v šestih točkah: 1. Pri upadu vrednosti cen zlata in srebra se je potrebno vprašati zakaj je do padca sploh prišlo in kdo ga je povzročil. Za obe znižanji (tako v aprilu kot tudi v mesecu juniju) so odgovorne ameriške investicijske banke, ki so v urah, ko je manj trgovanja, prodajali zlato in srebro na papirju (plemenite kovine, ki niso fizično dobavljene ampak se z njimi trguje zgolj na podlagi obljube o dobavi!) in to v drastičnih količinah. Prodaja tudi po par ton zlata in srebra je kratkoročno vplivala na znižanje cene na borzi, a ne tudi na fizično sklenjene posle in ne na fizično povpraševanje, ki ostaja zelo robustno. Podoben trend zniževanja cen smo lahko videli že v letu 2008, po tistih znižanjih pa sta ceni zlata in srebra v naslednjih letih močneje poskočili. 

2. Ne glede na upad vrednosti cene zlata in srebra (ali pa prav zaradi upada cen!) so centralne banke in Azija (predvsem Kitajska) še vedno močno na nakupni strani - centralne banke so v letu 2012 kupile največ zlata v zadnjih 64 letih, samo Kitajska pa je samo v mesecu aprilu letos kupila kar petino letne proizvodnje zlata; znižanje cen v mesecu juniju 2013 pa so na Kitajskem pozdravili z zlato mrzlico, kjer je pred določenimi trgovinami za nakup plemenitih kovin čakalo kar 10.000 ljudi! 3. Kljub nekaterim medijskim objavam o koncu finančne krize se situacija nevarno poglablja in še vedno najete dolgove rešujemo zgolj in samo z novimi dolgovi. Tako še sploh nismo doživeli razpleta te finančne in gospodarske krize in njenih posledic, ki se bodo gotovo odrazile predvsem v upadu kupne moči papirnatega denarja - najverjetneje v visoki inflaciji. 4. Upad kupne moči papirnatega denarja lahko spremljamo že danes, saj so obrestne mere (zaradi likvidnostih potreb bank) tako nizke, da večina vlagateljev na svoj vloženi denar dobiva negativen donos. V takšnih okoliščinah je bilo v preteklosti zelo pomembno imeti v rokah prave vrednote - surovine in plemenite kovine - le na takšen način je namreč nekdo lahko obdržal realno kupno moč svojega premoženja. 5. Strošek izkopa zlata in srebra v rudnikih se z leti zaradi vse dražje energije ter delovne sile vseskozi povečuje. Trenutno imamo na trgu zgodovinsko situacijo, kjer je trenutna borzna cena zlata in srebra nižja od vseh stroškov, ki jih ima večina rudnikov za izkop plemenitih kovin na svetu. Na prvem grafičnem prikazu tako lahko vidite, da je trenutna borzna cena zlata pod povprečnimi stroški izkopa, ki se bodo (razvidno iz grafa) v prihodnje še povečevali. Zaradi naraščanja stroškov od leta 2000 dalje lahko vidimo, da je cena zlata vseskozi držala vsaj nivo nad stroški. Kajti, če je borzna cena nižja od cene stroškov, ki jih imamo za izkop, ali bi vi kot direktorji rudnika še dobavljali blago na trg in tako zavestno ustvarjali minus na podjetju? Glede na vse bolj povečano povpraševanje me zanima, kako menite, da bo pomanjkanje ponudbe rudnikov (ki se že dogaja) vplivalo na prihodnjo ceno? Zelo podobno je tudi pri srebru, kot lahko vidite iz drugega grafičnega prikaza. V sredini imate borzno ceno za unčo srebra, datirano 31.5.2013, na desni strani grafikona pa imate povprečne stroške izkopa srebra največjih rudnikov na svetu. Iz tega grafičnega prikaza je jasno razvidno, da so tudi tukaj stroški izkopa višji, kot je trenutna borzna cena. Kako menite, da bo to vplivalo na prihodnjo ponudbo? 6. Kljub upadu vrednosti cen zlata in srebra ali pa prav zaradi tega so največji finančni prognostiki še vedno zelo optimistični glede nadaljnjega gibanja cen zlata in srebra. Dr. Jim Rogers, dr. Marc Faber, Gerald Celente, Doug Casey, Peter Schiff in ostali so mnenja, da so plemenite kovine še vedno v bikovskem trendu in da trenutna korekcija ponuja zgolj dobro nakupno priložnost za zaščito v prihodnosti! Omenjeni analitiki trenutno opozarjajo na zelo nevarno situacijo, ki lahko določene trge v nekaj naslednjih mesecih pripelje do konkretnih zlomov (trg delnic, trg obveznic, trg izvedenih finančnih inštrumentov) in zato svetujejo, da je potrebno zlato in srebro še vedno držati v svojem portfelju naložb. Zakaj? Predvsem zato, ker so mnenja, da bodo posledice trenutne finančne in monetarne politike katastrofalne in da bomo priče velikim izgubam vrednosti premoženja ob posledicah razpleta finančne krize. In če nimajo prav, kam bi drugače lahko investirali svoje presežke? Kaj pa je v trenutni negotovi situaciji sploh alternativa preostalim naložbam?

Po finančni prihaja demografska kriza...

Mnogi so mnenja, da je trenutna finančna situacija in z njo povezana gospodarska kriza, nekaj najhujšega, kar se nam je lahko zgodilo v zadnjih 50-ih ali več letih in da bo ob koncu te situacije v nekaj naslednjih letih spet posijalo sonce in da bomo ponovno živeli v blaginji in brezskrbnosti. Sicer sem po naravi večni optimist, a se bojim, da po sedanji finančni krizi ne bo kar tako zlepa konec težav in izzivov. Ne, ravno obratno, po finančni krizi nas čaka druga vrsta krize - demografska kriza. Avtor nemške uspešnice Zarota metuzalemov, prevedene tudi v slovenski jezik, Frank Schirrmacher namreč nazorno in matematično dokazljivo opozarja na velik porast števila starajočih v naslednjih letih in na velikansko težavo, ki bo sledila v obdobju od leta 2020 do leta 2050. Namreč, v tem obdobju bo prvič v zgodovini človeštva število starejših postalo večje od števila otrok! Zaradi pričakovanega daljšanja življenjske dobe in enormne količine upokojitev tako imenovane ˝baby boom˝ generacije se moramo vsi skupaj v naslednjih 30 letih povsem na novo naučiti staranja in z njim povezanih izzivov ali pa se bomo soočili s precejšnjimi socialnimi, finančnimi ter tudi duševnimi pretresi. Podaljševanje življenja je namreč postalo naš ključni problem in nemogoče je reševati to problematiko na star način preko pokojninskega sistema ˝pay as you  go˝, saj matematično ne vzdrži takšnega povečanja izplačevanja pokojnin ob vedno manjšem deležu vplačevanja s strani aktivnih generacij. Samo za primerjavo: še leta 1840 so imele Švedinje s 45 leti najdaljšo pričakovano življenjsko dobo – to povprečje v letu 2012 pri Japonkah znaša 85 let in narašča.

To je vidno tudi iz pripadajočega grafa v tem sestavku (glej levo!), iz katerega lahko vidite drastičen dvig pričakovane življenjske dobe od leta 1870 pa do leta 2009 - graf nazorno prikazuje, da se je pričakovana življenjska doba v tem obdobju več kot podvojila! Zanimivo je dejstvo, da so demografske napovedi, za razliko od gospodarskih napovedi, neverjetno točne. Združeni narodi so leta 1950 napovedali, da bo leta 2000 vseh prebivalcev 6.267 milijonov. Za primerjavo, leta 1950 je svetovno prebivalstvo štelo 2.521 milijonov. Razlika med napovedjo in dejanskim številom ljudi leta 2000 je zgolj 3,5 odstotka. Dejanska napaka v prognozi pa je še celo manjša! To daje slutiti, da bo demografija imela prav tudi v prihodnje, kjer so številke naravnost zastrašujoče: Po izračunih bo število starejših s 606 milijonov v letu 2000 poraslo na 1,97 milijarde v letu 2050 – več kot trikrat. Svetovno prebivalstvo se bo v enakem obdobju povečalo samo za polovico. Število ljudi, starejših od 85 let se bo do takrat s sedanjih 26 milijonov povečalo za 6-krat na 175 milijonov. Število starejših od 100 let pa se bo povečalo za kar 16-krat, iz zdajšnjih 135.000 ljudi na kar 2,2 milijona ljudi. To daje slutiti, da se bodo stroški vzdrževanja pokojninske in zdravstvene blagajne tako povečali, da jih država nikakor ne bo več zmožna financirati in vzdrževati na ravni, ki smo je navajeni danes. Zato je rešitev vsekakor varčevanje za osebno pokojnino in zlato rezervo, ki bo posamezniku nudila finančno varnost v kasnejšem obdobju ter predvsem prepotrebno finančno zaščito ob morebitnih nenadnih dogodkih (nenadno poslabšanje zdravja, partnerjeva smrt,...) Demografija je namreč zares neizprosna in že danes veljajo napovedi, da bo vsaka druga danes rojena deklica imela pričakovano trajanje življenja 100 let, vsak drugi danes rojeni deček pa bo po vsej verjetnosti dočakal kar 95 let. Te številke dajejo slutiti, da je skrb za preskrbo v starosti zdaj gotovo predana na pleča vsakega posameznika, ki mora reagirati, če želi dostojno in mirno tretje življenjsko obdobje! Če namreč povzamemo besede francoskega filozofa Clauda Levi Straussa, da je zlom komunizma v primerjavi z demografsko katastrofo nepomemben, nas po tejle finančni krizi gotovo čaka nova, morebiti še veliko hujša kriza, v kateri bodo prizadeti direktno tisti, ki ne bodo pravočasno reagirali na spremembo situacije, ki se odvija prav pred našimi očmi!

Nam grozi propad evra?

Po Grški prezadolženosti, ki so jo politiki Evropske unije ˝rešili˝ (sicer le za kratek čas, a so jo rešili) je naslednja evropska domina, ki se zelo maje, Irska. Uvod v samo priznanje Irskih politikov in njihove centralne banke, da potrebujejo pomoč, drugače lahko razglasijo bančni in s tem državni bankrot, je bilo na vso moč podobno Grški zgodbi. Do zadnjega so nas namreč želeli politiki in bankirji preko sredstev javnega obveščanja prepričati, da nikakor ne bodo potrebovali pomoči EU-ja in Mednarodnega denarnega sklada. V roku 48 ur pa se je zgodba povsem obrnila in v strahu pred dokončnim finančnim zlomom Irske, ki bi seveda negativno vplival na celotno EU in povzročil nestabilnost in padanje vrednosti evra, so se dogovorili o tem, da bo Irska potrebovala več deset milijard evrov pomoči, ki jih bo seveda - brez težav, tudi dobila. Irci so tako drugi narod v Evropi, ki je po sorazmerno uspešni zgodbi v času razcveta, padel povsem na nos. Slabo gospodarsko stanje, gromozanski padec cen nepremičnin (ki so ponekod padle tudi za 60% vrednosti, s čimer je zdaj na Irskem prazno vsako peto stanovanje!) in javni dolg, ki že dosega kar 65% ustvarjenega BDP-ja duši okrevanje in nadaljnjo rast. In kako na vse to reagirajo Irci sami? Takoj po objavi, da bo Irska vendarle morala priznati poraz in zaprositi za pomoč so Irski državljani v samo treh dneh iz Irskih bank dvignili kar 25 milijard evrov svojih prihrankov! In tudi zato njihove banke potrebujejo pomoč. Kot vse kaže, se tako rak v obliki divjega javnega zadolževanja evropskih in svetovnih držav nezadržno širi in ga je zaradi lukenj po poku balončkov (nepremičninski trg, posojilna ekspanzija, refinanciranje dolgov) nemogoče zakrpati brez posledic na stabilnost valute - torej evra. Nemški ekonomist Joachim Scheide, ki je pred kratkim gostoval tudi v Sloveniji, je prav tako opozoril na riziko, da lahko Evropo in z njo valuto evro, pokoplje predvsem javni dolg, ki v nekaterih evropskih državah presega tudi 100% BDP-ja (kot je jasno prikazano na zgornji grafiki). Če (ko) bodo Grčiji in Irski sledile še morebiti Portugalska, Španija in Italija, se postavlja vprašanje, kdo bo še sposoben reševati te evropske velikane in predvsem - na kakšen način. In kje je tukaj Slovenija? Smo res lahko ponosni na to, da trenutno mi rešujemo in pomagamo ter ne da mora kdo pomagati nam, kot trdi politika? Sam menim da ne, saj so naše težave prav tako velike, a trenutno še niso v ospredju. Po podatkih Eurostata je Slovenija letos po upadu gradbeništva takoj za Španijo (ki se ubada s kar 31% brezposelnostjo) in tudi pri nas vse kaže na to, da bodo pok balona nepremičnin banke le s težavo zakrpale brez dodatnega zadolževanja. Ob tem moramo predpostaviti, da naša država že danes ne posluje najbolj ˝optimalno˝. Po podatkih Ministrstva za finance z dne 19.11.2010 je država Slovenija v prvih desetih mesecih letošnjega leta dnevno porabila za 5,7 milijona evrov več, kot je dobila prihodkov (prilivov). Da, prav ste prebrali - država zadnjih 10 mesecev ustvarja 5,7 milijona evrov primanjkljaja dnevno! Si predstavljate takšno stanje v družinskem proračunu? Si predstavljate poslovanje podjetja pri takšnih številkah? Ne družinski proračun in ne podjetje takšnega primanjkljaja ne bi zmogli pokrivati, če ne bi imeli na voljo neomejenih možnosti za zadolževanje. In ravno tukaj spregledamo, kaj pravzaprav počnejo danes države, seveda tudi naša: stare dolgove in nove primanjkljaje pokrivajo z novo izposojenimi dolgovi. Preneseno to pomeni, da že zelo razgret in neobvladljiv ogenj gasimo z novimi in novimi galonami bencina. In takšno zadolževanje bo pustilo posledice predvsem na dolgoročni vzdržnosti in stabilnosti valut, v našem primeru evra. Zgodovina potrjuje, da so v takšni situaciji najbolj ogrožene prav ˝tradicionalno varne˝ naložbe, kot so depoziti na bankah, denar doma ali državne obveznice. Te niso zaščitene pred inflacijo in inflacija (ali morebiti celo hiperinflacija) takšne naložbe kaj hitro razvrednoti in ljudje lahko v kratkem času ostanejo brez svojih težko prisluženih prihrankov. To pomeni, da bi bilo za posameznika bolj primerno, da svoje premoženje trenutno zaščiti z naložbo v realne vrednosti (plemenite kovine, naložbe v surovine), ki kljubujejo inflaciji in naj bi jim zaradi večanja povpraševanja cena v prihodnje še naraščala! Tudi eden izmed svetovno najbolj znanih prognostikov finančne prihodnosti, Gerald Celente, je ob nadaljevanju težav v evroobmočju napovedal jasen propad evra in velikansko gospodarsko ohlajevanje v Evropi. S tem pa že trkamo na vrata gospodarske depresije, ki se počasi, a vztrajno, tihotapi v naša gospodarstva in s tem v naša življenja...