Po finančni prihaja demografska kriza...

Mnogi so mnenja, da je trenutna finančna situacija in z njo povezana gospodarska kriza, nekaj najhujšega, kar se nam je lahko zgodilo v zadnjih 50-ih ali več letih in da bo ob koncu te situacije v nekaj naslednjih letih spet posijalo sonce in da bomo ponovno živeli v blaginji in brezskrbnosti. Sicer sem po naravi večni optimist, a se bojim, da po sedanji finančni krizi ne bo kar tako zlepa konec težav in izzivov. Ne, ravno obratno, po finančni krizi nas čaka druga vrsta krize - demografska kriza. Avtor nemške uspešnice Zarota metuzalemov, prevedene tudi v slovenski jezik, Frank Schirrmacher namreč nazorno in matematično dokazljivo opozarja na velik porast števila starajočih v naslednjih letih in na velikansko težavo, ki bo sledila v obdobju od leta 2020 do leta 2050. Namreč, v tem obdobju bo prvič v zgodovini človeštva število starejših postalo večje od števila otrok! Zaradi pričakovanega daljšanja življenjske dobe in enormne količine upokojitev tako imenovane ˝baby boom˝ generacije se moramo vsi skupaj v naslednjih 30 letih povsem na novo naučiti staranja in z njim povezanih izzivov ali pa se bomo soočili s precejšnjimi socialnimi, finančnimi ter tudi duševnimi pretresi. Podaljševanje življenja je namreč postalo naš ključni problem in nemogoče je reševati to problematiko na star način preko pokojninskega sistema ˝pay as you  go˝, saj matematično ne vzdrži takšnega povečanja izplačevanja pokojnin ob vedno manjšem deležu vplačevanja s strani aktivnih generacij. Samo za primerjavo: še leta 1840 so imele Švedinje s 45 leti najdaljšo pričakovano življenjsko dobo – to povprečje v letu 2012 pri Japonkah znaša 85 let in narašča.

To je vidno tudi iz pripadajočega grafa v tem sestavku (glej levo!), iz katerega lahko vidite drastičen dvig pričakovane življenjske dobe od leta 1870 pa do leta 2009 - graf nazorno prikazuje, da se je pričakovana življenjska doba v tem obdobju več kot podvojila! Zanimivo je dejstvo, da so demografske napovedi, za razliko od gospodarskih napovedi, neverjetno točne. Združeni narodi so leta 1950 napovedali, da bo leta 2000 vseh prebivalcev 6.267 milijonov. Za primerjavo, leta 1950 je svetovno prebivalstvo štelo 2.521 milijonov. Razlika med napovedjo in dejanskim številom ljudi leta 2000 je zgolj 3,5 odstotka. Dejanska napaka v prognozi pa je še celo manjša! To daje slutiti, da bo demografija imela prav tudi v prihodnje, kjer so številke naravnost zastrašujoče: Po izračunih bo število starejših s 606 milijonov v letu 2000 poraslo na 1,97 milijarde v letu 2050 – več kot trikrat. Svetovno prebivalstvo se bo v enakem obdobju povečalo samo za polovico. Število ljudi, starejših od 85 let se bo do takrat s sedanjih 26 milijonov povečalo za 6-krat na 175 milijonov. Število starejših od 100 let pa se bo povečalo za kar 16-krat, iz zdajšnjih 135.000 ljudi na kar 2,2 milijona ljudi. To daje slutiti, da se bodo stroški vzdrževanja pokojninske in zdravstvene blagajne tako povečali, da jih država nikakor ne bo več zmožna financirati in vzdrževati na ravni, ki smo je navajeni danes. Zato je rešitev vsekakor varčevanje za osebno pokojnino in zlato rezervo, ki bo posamezniku nudila finančno varnost v kasnejšem obdobju ter predvsem prepotrebno finančno zaščito ob morebitnih nenadnih dogodkih (nenadno poslabšanje zdravja, partnerjeva smrt,...) Demografija je namreč zares neizprosna in že danes veljajo napovedi, da bo vsaka druga danes rojena deklica imela pričakovano trajanje življenja 100 let, vsak drugi danes rojeni deček pa bo po vsej verjetnosti dočakal kar 95 let. Te številke dajejo slutiti, da je skrb za preskrbo v starosti zdaj gotovo predana na pleča vsakega posameznika, ki mora reagirati, če želi dostojno in mirno tretje življenjsko obdobje! Če namreč povzamemo besede francoskega filozofa Clauda Levi Straussa, da je zlom komunizma v primerjavi z demografsko katastrofo nepomemben, nas po tejle finančni krizi gotovo čaka nova, morebiti še veliko hujša kriza, v kateri bodo prizadeti direktno tisti, ki ne bodo pravočasno reagirali na spremembo situacije, ki se odvija prav pred našimi očmi!

Srebro - naložba naslednjega desetletja!

Srebro je v bilo letu 2010 med najuspešnejšimi naložbami v teh kriznih časih. Na začetku lanskega leta je bila namreč ena unča srebra (to je 31,1035 gramov) vredna 11,76 evra, ob koncu leta 2010 pa je srebro kotiralo pri ceni 23,08 evra. To pomeni, da je srebro v enem letu pridelalo kar 96,26 odstotni donos in se je cena v samo dvanajstih mesecih podvojila! Donosu nikakor ne gre oporekati, a je za boljše razumevanje lanskega prirastka takoj potrebno dodati dvoje. Prvič: Srebro ne raste šele od lanskega leta, marveč na ceni pridobiva že vse od sredine leta 2003, ko se je pričelo padanje vrednosti svetovnih valut in ko se je na trgu pričel večati razkorak med ponudbo in povpraševanjem. In pod drugo: Lanski prirastek je šele dober začetek tega, kar nas čaka pri srebru v naslednjih letih. Zaradi več razlogov se namreč pričakuje, da bi lahko srebro gotovo postalo najboljša naložba za naslednje desetletje. Eden izmed najpogosteje omenjenih razlogov je ta, da ne more več dolgo veljati dogma, da je zlato nujno tako zelo dražje od srebra. Namreč, zgodovinsko gledano je med zlatom in srebrom veljalo razmerje 1 : 15, kar je pomenilo, da si moral za eno unčo zlata dati 15 unč srebra. Danes (16.1.2011) je to razmerje pri 1 : 45, kar kaže na izrazito podcenjenost srebra. A vendarle se tukaj pojavi največji trik. Namreč, večina, zares večina, izkopanega zlata do danes v zgodovini je še vedno prisotno nekje na zemlji, medtem ko smo večino nakopanega srebra nepovratno porabili (bodisi v industriji, fotografiji, zdravstvu, računalništvu, mobilnih telefonih, električnih napravah,...) in moramo za vedno novo uporabo kopati vedno več srebra iz preostalih rudnikov, ki še premorejo zadostne zaloge. Če si ogledamo, kakšno je stanje zalog srebra na zemlji, nam zgornji trik postane še bolj očiten. Namreč, leta 1950 je bilo izkopanega 10 milijard unč srebra. Že do leta 1980 so se zaloge zmanjšale na samo 3,5 milijarde unč. Danes, leta 2011, številni svetovni inštituti za geologijo menijo, da se zaloge srebra trenutno gibljejo med 700 in 500 milijoni unč srebra. In ne glede na to, je razmerje med zlatom in srebrom danes še vedno v korist zlata, kljub temu, da je bilo leta 1950 nakopanega zlata 1 milijardo unč in da je danes nakopanega približno 7 milijard unč zlata, kar bi ravno tako moralo vplivati na omenjeno razmerje, ki se bo moralo v prihodnjih letih krepko popraviti v korist srebra. Naslednji, zares močan razlog za pozitivno rast cene srebra v naslednjih letih je vsekakor v tem, da se poraba srebra krepko povečuje (število ljudi se je od leta 1980 do danes povečalo iz 2,5 milijarde na 7 milijard ljudi), tako povpraševanje fizičnih vlagateljev kot tudi povpraševanje industrije, ki raste iz dneva v dan. Raste predvsem povpraševanje razvijajočih se držav na čelu s Kitajsko in Indijo, povečuje pa se tudi uporaba srebra v zdravstvu, za proizvodnjo baterij, telefonov in računalniške opreme ter vodnih filtrov in solarnih modulov. In ravno zato je nelogično, da so zaloge srebra od leta 1980 do danes upadle za kar 91 odstotkov, pa je kljub temu srebro še vedno zelo poceni in v primerjavi z zlatom ga zares dobimo veliko že za drobiž! V kolikor bi se razmerje oblikovalo samo na podlagi razmerja med količinama surovin, bi moralo biti razmerje 1 : 10, kar pomeni, da bi morala biti že danes ena unča srebra vredna kar 140 dolarjev (trenutna cena 16.1.2011 je pri 28,44 dolarja). Da se primanjkljaj med ponudbo in povpraševanjem vztrajno povečuje, dokazujejo tudi podatki, da je že danes letno povpraševanje večje od letne proizvodnje srebra v rudnikih! Primanjkljaj, ki nastaja, se kompenzira z vse manjšimi in manjšimi zalogami v skladiščih, ki so že skoraj izpraznjena. Samo kovnica US Mint je pred dnevi sporočila, da so v prvih 12 dneh meseca januarja letos prodali več srebrnikov kot v vseh desetih mesecih leta 2010 skupaj - prodali so namreč kar 3.407.000 srebrnikov teže eno unčo! In pri takšnem stanju cena gotovo ne more ostati na trenutnih ravneh, ampak bi se morala v prhodnjih letih vztrajno povečevati. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da je trenutno cena srebra še vedno krepko, za kar 43 odstotkov, pod svojo dosedaj najvišjo nominalno doseženo ceno iz leta 1980, ko je bila ena unča srebra vredna 50 dolarjev. Zato menim, da bi srebro moralo v naslednjem desetletju krepko pridobivati na svoji ceni. Da bo cena dosegla svoje realne nivoje, bi morala na borzi doseči ceno okrog 150 dolarjev (okrog 100 evrov), v bolj pozitivnem scenariju pa se gotovo lahko pričakuje, da bi bilo potrebno za eno unčo srebra plačati že med 300 in 500 dolarji (med 200 in 400 evri). Če vmes pomislite še na to, da bo srebro eno izmed boljših zaščit pred prihajočo inflacijo oz. upadom kupne moči svetovnih valut, je jasno, da srebro danes sodi v portfelj vsakega posameznika. Tako za tiste, ki bi radi zaščito, kot tudi za tiste, ki bi radi v prihodnosti kaj zaslužili!

Nam grozi propad evra?

Po Grški prezadolženosti, ki so jo politiki Evropske unije ˝rešili˝ (sicer le za kratek čas, a so jo rešili) je naslednja evropska domina, ki se zelo maje, Irska. Uvod v samo priznanje Irskih politikov in njihove centralne banke, da potrebujejo pomoč, drugače lahko razglasijo bančni in s tem državni bankrot, je bilo na vso moč podobno Grški zgodbi. Do zadnjega so nas namreč želeli politiki in bankirji preko sredstev javnega obveščanja prepričati, da nikakor ne bodo potrebovali pomoči EU-ja in Mednarodnega denarnega sklada. V roku 48 ur pa se je zgodba povsem obrnila in v strahu pred dokončnim finančnim zlomom Irske, ki bi seveda negativno vplival na celotno EU in povzročil nestabilnost in padanje vrednosti evra, so se dogovorili o tem, da bo Irska potrebovala več deset milijard evrov pomoči, ki jih bo seveda - brez težav, tudi dobila. Irci so tako drugi narod v Evropi, ki je po sorazmerno uspešni zgodbi v času razcveta, padel povsem na nos. Slabo gospodarsko stanje, gromozanski padec cen nepremičnin (ki so ponekod padle tudi za 60% vrednosti, s čimer je zdaj na Irskem prazno vsako peto stanovanje!) in javni dolg, ki že dosega kar 65% ustvarjenega BDP-ja duši okrevanje in nadaljnjo rast. In kako na vse to reagirajo Irci sami? Takoj po objavi, da bo Irska vendarle morala priznati poraz in zaprositi za pomoč so Irski državljani v samo treh dneh iz Irskih bank dvignili kar 25 milijard evrov svojih prihrankov! In tudi zato njihove banke potrebujejo pomoč. Kot vse kaže, se tako rak v obliki divjega javnega zadolževanja evropskih in svetovnih držav nezadržno širi in ga je zaradi lukenj po poku balončkov (nepremičninski trg, posojilna ekspanzija, refinanciranje dolgov) nemogoče zakrpati brez posledic na stabilnost valute - torej evra. Nemški ekonomist Joachim Scheide, ki je pred kratkim gostoval tudi v Sloveniji, je prav tako opozoril na riziko, da lahko Evropo in z njo valuto evro, pokoplje predvsem javni dolg, ki v nekaterih evropskih državah presega tudi 100% BDP-ja (kot je jasno prikazano na zgornji grafiki). Če (ko) bodo Grčiji in Irski sledile še morebiti Portugalska, Španija in Italija, se postavlja vprašanje, kdo bo še sposoben reševati te evropske velikane in predvsem - na kakšen način. In kje je tukaj Slovenija? Smo res lahko ponosni na to, da trenutno mi rešujemo in pomagamo ter ne da mora kdo pomagati nam, kot trdi politika? Sam menim da ne, saj so naše težave prav tako velike, a trenutno še niso v ospredju. Po podatkih Eurostata je Slovenija letos po upadu gradbeništva takoj za Španijo (ki se ubada s kar 31% brezposelnostjo) in tudi pri nas vse kaže na to, da bodo pok balona nepremičnin banke le s težavo zakrpale brez dodatnega zadolževanja. Ob tem moramo predpostaviti, da naša država že danes ne posluje najbolj ˝optimalno˝. Po podatkih Ministrstva za finance z dne 19.11.2010 je država Slovenija v prvih desetih mesecih letošnjega leta dnevno porabila za 5,7 milijona evrov več, kot je dobila prihodkov (prilivov). Da, prav ste prebrali - država zadnjih 10 mesecev ustvarja 5,7 milijona evrov primanjkljaja dnevno! Si predstavljate takšno stanje v družinskem proračunu? Si predstavljate poslovanje podjetja pri takšnih številkah? Ne družinski proračun in ne podjetje takšnega primanjkljaja ne bi zmogli pokrivati, če ne bi imeli na voljo neomejenih možnosti za zadolževanje. In ravno tukaj spregledamo, kaj pravzaprav počnejo danes države, seveda tudi naša: stare dolgove in nove primanjkljaje pokrivajo z novo izposojenimi dolgovi. Preneseno to pomeni, da že zelo razgret in neobvladljiv ogenj gasimo z novimi in novimi galonami bencina. In takšno zadolževanje bo pustilo posledice predvsem na dolgoročni vzdržnosti in stabilnosti valut, v našem primeru evra. Zgodovina potrjuje, da so v takšni situaciji najbolj ogrožene prav ˝tradicionalno varne˝ naložbe, kot so depoziti na bankah, denar doma ali državne obveznice. Te niso zaščitene pred inflacijo in inflacija (ali morebiti celo hiperinflacija) takšne naložbe kaj hitro razvrednoti in ljudje lahko v kratkem času ostanejo brez svojih težko prisluženih prihrankov. To pomeni, da bi bilo za posameznika bolj primerno, da svoje premoženje trenutno zaščiti z naložbo v realne vrednosti (plemenite kovine, naložbe v surovine), ki kljubujejo inflaciji in naj bi jim zaradi večanja povpraševanja cena v prihodnje še naraščala! Tudi eden izmed svetovno najbolj znanih prognostikov finančne prihodnosti, Gerald Celente, je ob nadaljevanju težav v evroobmočju napovedal jasen propad evra in velikansko gospodarsko ohlajevanje v Evropi. S tem pa že trkamo na vrata gospodarske depresije, ki se počasi, a vztrajno, tihotapi v naša gospodarstva in s tem v naša življenja...

Je res vse OK ali krize še ni konec?

Ne glede na to, da danes živimo v času, ko so nam informacije na dosegu roke, sam vedno bolj opažam, da ljudje težko ločijo ˝informacije˝ od ˝informacij˝. Kako to mislim? Tako namreč, da imamo opravka z dvema vrstama informacij: informacije, ki jih nekdo posreduje v javnost zaradi določenih interesov in informacije, ki so realne in opisujejo stanje takšno kot je in pridejo v javnost brez določenih skritih interesov. Težko je vedno ločiti med tema dvema vrstama informacij, a trend, ki ga opazujem že od pričetka finančne krize v letu 2007 kaže, da je večina informacij, ki so vezane na krizo, prirejenih in so ustvarjene, da pomirjajo ljudi in s tem ne prikazujejo realne slike v ekonomiji, gospodarstvu in v finančnem sektorju. Tako smo lahko pred kratkim v Financah prebrali o tem, da je bil stresni test evropskih bank, ki naj bi prikazal odpornost teh inštitucij na morebitno poglobitev krize, prirejen in da so njegovi rezultati nerealni. Zakaj? Izkazalo se je namreč, da so avtorji stresnega testa prikrivali dejansko izpostavljenost bank in tako dosegali boljše rezultate od pričakovanih. Veliko evropskih bank je namreč prikazalo veliko manjšo izpostavljenost do državnih vrednostnih papirjev (obveznice), kot jo imajo sicer; nekatere banke so, po podatkih neodvisne banke BIZ (Banka za mednarodne poravnave) podatke priredile tudi za 50 ali več odstotkov! In glavni namen tega prikrivanja? Seveda pomiritev trga in vlagateljev, ki pa je trajalo le kratek čas, saj so strahovi pred poglobitvijo krize in nezaupanje v bančni sistem trenutno rekordno visoko. Seveda je potrebno razumeti vidik tistih, ki želijo, da so takšni testi prirejeni in da se javnosti lažno sporoča, da je vse ok. Namreč, nihče, še najmanj pa finančne inštitucije (zavarovalnice, banke, družbe za upravljanje), si ne želi, da bi prišlo do masovne panike, kjer bi ljudje masovno dvigovali denar, prodajali svoje pozicije na delniških trgih in iskali druge možnosti za zaščito svojega premoženja. Ampak, po drugi strani, pa se sam vprašam: Ali je res bolje, da se prekriva realno, dejansko stanje? Je res bolje, da ljudje za slabo stanje ekonomije, slabe obete za bližnjo prihodnost izvedo prepozno? Kako menite, da bodo reagirali, ko bodo izvedeli (in ljudje vedno izvedo, čeravno včasih prepozno!), da so jim določene informacije prikrivali? Je res bolje, da danes še vedno mislijo, da je vse ok in da smo že skoraj blizu konca krize? Menim, da je moralni in etični čut glede osveščanja masovne populacije že davno tega padel v vodo in se utopil - nenazadnje namreč največji, ki so v manjšini, večino dobička kujejo ravno na podlagi nevednosti majhnih, ki so v večini in vedno ostanejo praznih rok. In nič drugače ni niti tokrat, ko se pred poglobitvijo krize in največjim udarcem ljudi pomirja in se jim laže. Glede na to, da vedno bolj popušča pomoč centralnih bank, da se okrevanje gospodarstev ohlaja, da javnofinačni primanjkljaji nezadržno rastejo in da bo kmalu počil tudi balon obveznic lahko pričakujemo, da bi kriza, ob najbolj črnem scenariju, prerasla celo v svetovno gospodarsko depresijo. In ta scenarij ni le samo možen, ampak zelo realen. Če pa se o tem povsem motim, pa sem glede slednjega 100% prepričan: krize še zdaleč ni konec! In zato ne verjemite tistim, ki vam z določenimi interesi v ozadju želijo predstaviti drugačno sliko.