Še sreča, da ni inflacije...

V zadnjih mesecih se veliko pogovarjamo o tem, kako naraščajo cene pogonskih goriv, predvsem bencina, dizla in kurilnega olja. Razlogov za rast cen je več, vsekakor pa sta med najbolj pomembnimi predvsem negotovost na Bližnjem vzhodu (Iran!), predvsem pa monetarna politika zadnjih nekaj let (tiskanje denarja in razvrednotenje le tega). Poleg politične in gospodarske negotovosti je tako eden izmed glavnih razlogov za krepitev cen nafte na svetovnih trgih vsekakor ekspanzivna monetarna politika, ki jo Ameriška centralna banka (FED) za spodbujanje gospodarstva, odkupovanje manjvrednih vrednostnih papirjev iz trga (hipotekarne in državne obveznice) in predvsem dolivanja likvidnosti v bančni sistem pospešeno opravlja zadnja štiri leta. Posebej ponudba novega denarja zmanjšuje vrednost le tega in zato se surovina (nafta), izražena v denarju tudi podraži, saj je potrebno za enako količino surovine dati vedno več manjvrednega papirnatega denarja. Iz vsakega enostavnega priročnika o inflaciji boste našli zapisano, da sta prekomerna ponudba denarja in inflacija neločljivo povezani. Še več, v kolikor se ekspanzivno povečuje količina denarja v obtoku (kar se zadnja leta tudi dogaja), tako se empirično pojavi tudi visoka inflacija. Vedno več denarja v obtoku namreč izzove vedno višje cene in s tem posledično na kupni moči izgubi tudi denar. Lep primer tega so cene naftnih derivatov, ki so v zadnjih 15 letih tudi v Sloveniji zelo poskočile. 95-oktanski bencin se je tako v 15 letih podražil za kar 356,6 odstotkov, dizelsko gorivo za 337,5 odstotkov, kurilno olje pa za kar 498,9 odstotkov v enakem obdobju. Zelo nazoren grafičen prikaz imate v zgornjem diagramu, ki dokazuje, kako zelo so se podražili naftni derivati od leta 1997 pa do prve polovice leta 2012. V kolikor ste preračunano samo s cenami goriva želeli ohraniti kupno moč vašega denarja, ste morali v tem enakem obdobju (15 let) na svoji naložbi narediti najmanj takšen donos, kot so se podražili naftni derivati. Torej, vam je morala naložba v 15 letih prinesti reci in piši vsaj 500%, da ste ohranili kupno moč. V kolikor niste uspeli pridelati takšnega donosa, ste realno izgubili na vaši kupni moči oziroma za enak denar danes dobite veliko, veliko manj - in to ne le bencina, marveč tudi večine življenjskih potrebščin, nujnih za normalno življenje. V obdobju zadnjih 15 let so vam lahko takšen donos zagotovile le kapitalske naložbe (zlato, srebro, nepremičnine, delnice), nikakor pa ne denarne naložbe (depozit, državne obveznice, denar doma). Še bolj pomembno kot do danes, pa bo vprašanje ohranitve kupne moči izrazito na preizkušnji naslednja leta. Naraščajoče cene naftnih derivatov so ponavadi le eden izmed prvih znanilcev upada kupne moči denarja in so ponavadi indikator za prihajajočo višjo inflacijo. V takšnih časih je tako zelo dobro pregledati, katere naložbe so še resnično ˝varne˝ in pri katerih naložbah lahko v prihodnje pride do razvrednotenja vrednosti in s tem tudi do večjih izgub za posameznika, ki takšne naložbe ima. Vsekakor se nič dobrega ne obeta denarnim naložbam, ki praviloma v razmerah povišane inflacije krepko izgubijo na vrednosti. Kajti, do danes nismo iz uradnih medijev slišali kaj o tem, da bi bila inflacija že nevarna, ali pa da je inflacija visoka in kakšen vpliv ima lahko na vaše premoženje, itn... Seveda iz javnih medijev teh opozoril ne bo, ker mediji operirajo s statistično inflacijo, v katero je za ˝mirnejši˝ izračun zajetih kar nekaj stvari, ki ne vplivajo na kupno moč vašega denarja in ne vplivajo na izračun kupne moči vašega gospodinjstva. Zatorej podatek o statistični inflaciji, ki se giblje nekje okrog 2% letno ni realen podatek o tem, koliko izgubimo kupne moči v primerjavi  z dobrinami, ki jih moramo kupovati (predvsem hrana, obleka, pogonska goriva,...) Realni pokazatelji za višjo inflacijo so vedno cene nafte, zlata in rast cen življenjskih potrebščin. Glede na rast teh cen vemo, da je inflacija že na delu. Kaj bo šele, če se v prihodnjih letih uresničijo napovedi o tem, da bo inflacija resnično visoka, ali da lahko, kot pričakujejo nekateri, pride celo do hiperinflacije. Iz tega stališča bodo čez nekaj let današnje cene zlata, srebra in seveda tudi naftnih derivatov videti smešno poceni. Zato ne vem, če danes še čisto drži, ko pravijo nekateri: Še sreča, da ni inflacije..

Pripravite svoj portfelj, prihaja 3. Svetovna vojna!

Zdaj že dober mesec nazaj se je vnovič oglasil dr. Marc Faber, eden izmed najboljših prognostikov finančne in ekonomske politike. Dr. Doom (kot ga imenujejo mediji), ki je zelo poznan po svojih pravilnih napovedih in dobrih naložbenih nasvetih, je tokrat dobesedno šokiral medijo z izjavo, da si naj vsak posameznik trenutno prilagodi portfelj obstoječih naložb glede na 3. Svetovno vojno, ki se po njegovem približuje. Glavni vzrok za pričetek globalne vojne Faber vidi v tem, da bo Japonski potres za seboj potegnil velikanske obnovitvene načrte, ki bodo pripomogli k visoki inflaciji na Japonskem, s čimer bi se Japonska lahko prvič v zgodovini odvrnila stran od ameriških obveznic. Faber je kot ključni argument za vojno izpostavil predvsem politični in gospodarski vzpon Kitajske. Kitajska namreč v zadnjem desetletju močno krepi svojo zastopanost na surovinskem trgu in privatizira zadnja znana nahajališča surovin in energentov na svetu, s čimer aktivno pretaplja svoje dolarske naložbe v naložbe realnih vrednosti. Ravno danes je bila tudi objavljena novica, s katero so Kitajci sporočili, da želijo čimorej zamenjati 2.000 MRD dolarjev iz papirnate oblike (obveznice) v realne vrednosti za ekonomijo in razvoj (surovine) - Kitajci naj bi to naredili v zelo kratkem času. Sočasno s temi dogodki naj bi se po Fabrovem mnenju v svetu v nadaljnjih 3 letih ekonomske težave zelo zaostrile, ob vnovičnem ˝kvantitativnem sproščanju˝ (QE) ameriške centralne banke (FED) pa bo monetarna nestabilnost lahko privedla do večjih konfliktov na svetu, ki bi potencialno lahko vodili v začetek 3. Svetovne vojne. Marc Faber je v kratkem intervjuju zatrdil, da bo Ameriška centralna banka vseskozi nadaljevala s svojo politiko tiskanja dolarjev in da bo to največjo svetovno valuto pripeljalo do bridkega konca - vse do razvrednotenja skozi hiperinflacijo. Takšni pogoji so po Fabru idealni, da se bodo največji upniki Amerike (Japonska, Kitajska, Savdska Arabija) zamislili o vrednosti naložb v ameriške dolžniške vrednostne papirje (obveznice) in ustrezno temu bodo verjetno tudi reagirali, kar bi lahko privedlo do oboroženih konfliktov, posebej na področjih, bogatih s surovinami. Zanimivo je predvsem to, da je trenutno početje FED-a še edino, kar Ameriški centralni banki preostane - torej, da preprosto tiska denar in da stare dolgove pokriva z novim zadolževanjem. In da podkrepim, da je FED res edini krivec za padec vrednosti dolarja, še tale primerjava: Od leta 1774 do leta 1912 (torej, v 138 letih) je ameriški dolar izgubil 20 odstotkov svoje kupne moči. Za nekaj, kar je bilo leta 1774 mogoče kupiti za 100 dolarjev, je bilo leta 1912 potrebno odšteti 120 dolarjev. Leta 1913 je bila nato ustanovljena Ameriška centralna banka - FED. V 97 letih njenega obstoja je do leta 2010 vrednost ameriškega dolarja izgubila 95,6 odstotka vrednosti. Kar je leta 1913 stalo 100 dolarjev, je v letu 2010 stalo kar 2.270 dolarjev! Takšnemu upadu vrednosti bo gotovo sledilo popolno razvrednotenje papirnatega denarja. Tako je tudi Faber svetoval, da se odprodajo vse denarne naložbe (predvsem obveznic držav ali podjetij ter bančne vezave), svetuje pa naložbe v plemenite kovine, surovine in nekatere zanimive delnice s področja surovin in energentov. V takšni razdelitvi portfelja Faber vidi edino možnost za ohranitev realne vrednosti premoženja v prihodnjih letih. Sam menim, da bo ohranitev vrednosti premoženja v prihodnjih letih največji izziv za večino naložbenikov in varčevalcev.

Nam grozi propad evra?

Po Grški prezadolženosti, ki so jo politiki Evropske unije ˝rešili˝ (sicer le za kratek čas, a so jo rešili) je naslednja evropska domina, ki se zelo maje, Irska. Uvod v samo priznanje Irskih politikov in njihove centralne banke, da potrebujejo pomoč, drugače lahko razglasijo bančni in s tem državni bankrot, je bilo na vso moč podobno Grški zgodbi. Do zadnjega so nas namreč želeli politiki in bankirji preko sredstev javnega obveščanja prepričati, da nikakor ne bodo potrebovali pomoči EU-ja in Mednarodnega denarnega sklada. V roku 48 ur pa se je zgodba povsem obrnila in v strahu pred dokončnim finančnim zlomom Irske, ki bi seveda negativno vplival na celotno EU in povzročil nestabilnost in padanje vrednosti evra, so se dogovorili o tem, da bo Irska potrebovala več deset milijard evrov pomoči, ki jih bo seveda - brez težav, tudi dobila. Irci so tako drugi narod v Evropi, ki je po sorazmerno uspešni zgodbi v času razcveta, padel povsem na nos. Slabo gospodarsko stanje, gromozanski padec cen nepremičnin (ki so ponekod padle tudi za 60% vrednosti, s čimer je zdaj na Irskem prazno vsako peto stanovanje!) in javni dolg, ki že dosega kar 65% ustvarjenega BDP-ja duši okrevanje in nadaljnjo rast. In kako na vse to reagirajo Irci sami? Takoj po objavi, da bo Irska vendarle morala priznati poraz in zaprositi za pomoč so Irski državljani v samo treh dneh iz Irskih bank dvignili kar 25 milijard evrov svojih prihrankov! In tudi zato njihove banke potrebujejo pomoč. Kot vse kaže, se tako rak v obliki divjega javnega zadolževanja evropskih in svetovnih držav nezadržno širi in ga je zaradi lukenj po poku balončkov (nepremičninski trg, posojilna ekspanzija, refinanciranje dolgov) nemogoče zakrpati brez posledic na stabilnost valute - torej evra. Nemški ekonomist Joachim Scheide, ki je pred kratkim gostoval tudi v Sloveniji, je prav tako opozoril na riziko, da lahko Evropo in z njo valuto evro, pokoplje predvsem javni dolg, ki v nekaterih evropskih državah presega tudi 100% BDP-ja (kot je jasno prikazano na zgornji grafiki). Če (ko) bodo Grčiji in Irski sledile še morebiti Portugalska, Španija in Italija, se postavlja vprašanje, kdo bo še sposoben reševati te evropske velikane in predvsem - na kakšen način. In kje je tukaj Slovenija? Smo res lahko ponosni na to, da trenutno mi rešujemo in pomagamo ter ne da mora kdo pomagati nam, kot trdi politika? Sam menim da ne, saj so naše težave prav tako velike, a trenutno še niso v ospredju. Po podatkih Eurostata je Slovenija letos po upadu gradbeništva takoj za Španijo (ki se ubada s kar 31% brezposelnostjo) in tudi pri nas vse kaže na to, da bodo pok balona nepremičnin banke le s težavo zakrpale brez dodatnega zadolževanja. Ob tem moramo predpostaviti, da naša država že danes ne posluje najbolj ˝optimalno˝. Po podatkih Ministrstva za finance z dne 19.11.2010 je država Slovenija v prvih desetih mesecih letošnjega leta dnevno porabila za 5,7 milijona evrov več, kot je dobila prihodkov (prilivov). Da, prav ste prebrali - država zadnjih 10 mesecev ustvarja 5,7 milijona evrov primanjkljaja dnevno! Si predstavljate takšno stanje v družinskem proračunu? Si predstavljate poslovanje podjetja pri takšnih številkah? Ne družinski proračun in ne podjetje takšnega primanjkljaja ne bi zmogli pokrivati, če ne bi imeli na voljo neomejenih možnosti za zadolževanje. In ravno tukaj spregledamo, kaj pravzaprav počnejo danes države, seveda tudi naša: stare dolgove in nove primanjkljaje pokrivajo z novo izposojenimi dolgovi. Preneseno to pomeni, da že zelo razgret in neobvladljiv ogenj gasimo z novimi in novimi galonami bencina. In takšno zadolževanje bo pustilo posledice predvsem na dolgoročni vzdržnosti in stabilnosti valut, v našem primeru evra. Zgodovina potrjuje, da so v takšni situaciji najbolj ogrožene prav ˝tradicionalno varne˝ naložbe, kot so depoziti na bankah, denar doma ali državne obveznice. Te niso zaščitene pred inflacijo in inflacija (ali morebiti celo hiperinflacija) takšne naložbe kaj hitro razvrednoti in ljudje lahko v kratkem času ostanejo brez svojih težko prisluženih prihrankov. To pomeni, da bi bilo za posameznika bolj primerno, da svoje premoženje trenutno zaščiti z naložbo v realne vrednosti (plemenite kovine, naložbe v surovine), ki kljubujejo inflaciji in naj bi jim zaradi večanja povpraševanja cena v prihodnje še naraščala! Tudi eden izmed svetovno najbolj znanih prognostikov finančne prihodnosti, Gerald Celente, je ob nadaljevanju težav v evroobmočju napovedal jasen propad evra in velikansko gospodarsko ohlajevanje v Evropi. S tem pa že trkamo na vrata gospodarske depresije, ki se počasi, a vztrajno, tihotapi v naša gospodarstva in s tem v naša življenja...

Turk: Zlato do 8.000, srebro do 400 dolarjev/unčo

Poznan ameriški finančnik in analitik James Turk, ki bo letos v mesecu oktobru vnovič gost tokrat že 4. Kongresa plemenitih kovin in surovin v Ljubljani, je v zadnjih dveh člankih izrazito pozitivno naravnan na nadaljnjo rast cen plemenitih kovin. Kot prvo izmed glavnih gonil rasti je omenil bližajočo se hiperinflacijo dolarja, kateri se ZDA nikakor ne bodo mogle izogniti. Dolar naj bi po njegovem mnenju pred dokočnim propadom še naprej izgubljal na kupni moči, povečano povpraševanje po zlatu pa bi mogoče lahko že konec letošnjega leta unčo zlata potisnilo preko naslednje psihološke meje - 2.000 dolarjev. Vlagateljem svetuje, da vsekakor kupujejo fizično obliko zlata (zlate palice ali zlatnike kovnic, ki so na seznamu ˝good delivery˝) in odsvetuje naložbe v zlato preko različnih izvedenih finančnih inštrumentov. Sam smatra, da obstoja pri papirnatih naložbah zaradi nekritja v fizični obliki velika nevarnost razvrednotenja takšnih papirjev. Še bolj kot za zlato, pa je James Turk, poznan po svojih pravilnih napovedih v preteklosti, optimističen glede rasti cene srebra. Svoje razmišljanje je utemeljil na razmerju med zlatom in srebrom, ki trenutno ponazarja izrazito podcenjenost srebra. Namreč, v letu 2008 je bilo potrebno za unčo zlata odšteti 45 unč srebra, takoj po zlomu banke Lehmann Brothers pa je bilo potrebno za isto unčo zlata odšteti kar 84 unč srebra. To volatilnost in seveda trenutno gibanje srebra do zlata v razmerju 1 : 60 do 1: 70 bi racionalni investitorji vsekakor morali prepoznati kot dolgoročno zelo dobro naložbeno priložnost, je v svojem zadnjem članku ocenil Turk. Kajti, zgodovinsko je bilo najbolj optimalno razmerje med zlatom in srebrom 1 : 15 in ravno ob koncu zadnjega večjega trenda rasti cen plemenitih kovin je bilo leta 1980 potrebno za eno unčo zlata dati vsega 16 unč srebra! Glede na to, da je na zemlji kar 10 krat več srebra kot zlata, potem bi moralo biti razmerje, če upoštevamo samo dejavnik ponudbe, le 1 : 10. No, zgodovinsko pa se je razmerje gibalo med 1 : 15 do 1 : 16. Zaradi tega faktorja in seveda pričakovanega upada vrednosti valut po vsem svetu (ameriški dolar, evro, jen) in povečanega povpraševanja ob rekordno nizkih zalogah je Turk prepričan, da bo srebro kmalu preseglo rekordno ceno iz leta 1980, ki znaša 50 dolarjev za eno unčo. Sam osebno ocenjuje, da se bo razmerje med zlatom in srebrom popravilo nazaj do 1 : 20 že nekje med leti 2013 in 2015. Takrat bi moralo zlato po njegovih pričakovanjih doseči ceno 8.000 dolarjev za unčo; ob popravljenem razmerju med obema plemenitima kovinama pa Turk srebro vidi rekordno visoko in sicer pri ceni 400 dolarjev za eno unčo srebra.
Uveljavljeni ameriški analitik, soavtor knjige, ki je prava uspešnica z naslovom ˝The collapse of the dollar and how to profit from it˝ je tudi letos gost podjetja Elementum, kjer bo predaval na 4. Kongresu plemenitih kovin in surovin v Ljubljani, ki bo tokrat 22. in 23. oktobra na Gospodarskem razstavišču.