Smo v banki resnično na varnem?

Če je rast cen življenjskih potrebščin veliko višja od obrestnih mer, ki jih lahko dobimo za vezan depozit, se postavlja vprašanje, ali so ti prihranki resnično varno naloženi. Še posebej, če pod varnostjo pojmujemo zaščito in ohranitev premoženja. Lahko pri 4 odstotnih obrestih zaščitimo in ohranimo svoje premoženje, če so se cene osnovnih dobrin podražile za 15 odstotkov ali več? Donosi so izredno relativna zadeva, saj na vprašanje, kakšen je tisti donos, ki bi zadovoljil tisoč ljudi navadno dobimo prav toliko odgovorov. A na splošno, če želimo hkrati varno in donosno naložbo bi to pomenilo povprečno 4 odstotke letno na varni naložbi. A če pri tem donosu upoštevamo dejavnik vedno višje inflacije, ki naše premoženje razvrednoti, je vprašanje varnosti drugačno. Razlika med statistično in realno inflacijo je kar nekaj odstotkov. A že nekaj odstotkov donosa lahko na dolgi rok vlagatelju prinese veliko več od vloženih sredstev, lahko pa mu donos, nižji od inflacije, prinese manj od njegove vloge. Inštitucije, ki skrbijo za statistično inflacijo (merjeno s košarico točno določenih dobrin) praviloma vedno poskrbijo za inflacijo v mejah med 2 do 4 odstotkov. Realna inflacija in rast cen, ki jo občuti potrošnik na življenjsko potrebnih dobrinah, pa v časih visoke inflacije govorita drugačno zgodbo. Realno inflacijo lahko izračunamo, če od podatka o novo natisnjenih količinah denarja v obtoku odštejemo realno rast gospodarstva (BDP). In kdor spremlja inflacijo v evro območju po teh dveh kazalcih, lahko v zadnjih letih opaža, da je povprečna (realna) inflacija v zadnjih petih letih okrog 5,8 odstotkov letno. Torej lahko ugotovimo, da je v zadnjih petih letih potrošnik ˝varno˝ izgubljal 1,8 odstotka na leto, če je imel denar vezan na 4 odstotke. Torej pojem varna naložba danes dobiva povsem nov pomen. Ali je resnično varno vse tisto, kar nam nudi garantiran donos ali garancijo na prihajajoči donos? Kaj nam pomeni garancija, če je inflacija višja od donosov na naložbi? Ali nismo dolžni, da v takšnih razmerah vnovič pregledamo našo naložbeno politiko in jo prilagodimo trenutni situaciji? Kajti če bomo par let pred pokojnino ugotovili, da je našo več kot zasluženo rento ˝požrla˝ inflacija, je rešitev za takšno situacijo veliko manj, kot pa če smo o tem osveščeni že danes. Ker pri denarju in naložbah gre vedno ravno za to – za dobro osveščenost v pravem trenutku.

Neetično ponujanje različnih finančnih produktov

V Sloveniji se v zadnjem času opaža vedno bolj agresivne pristope različnih in raznolikih ˝prodajalcev˝ finančnih produktov, ki le te obljubljajo kot trenutno edine najboljše na trgu (ki jih mora vsak imeti) in kot edine, ki vas bodo zavarovali pred trenutno krizo. Kot dolgoletni finančni svetovalec vem, da nikoli ni in nikoli ne bo obstajal univerzalni finančni produkt, ki bi bil hkrati dovolj varen, likviden in seveda še donosen in bi bil primeren za vse ljudi vseh starosti in družbenih skupin. Vedno je namreč pred odločitvijo za finančne naložbe potreben posvet s licenciranim strokovnjakom, ki se pred stranko identificira z potrebnimi licencami za opravljanje tega posla v Sloveniji. Preden finančni svetovalec sploh predlaga različne finančne produkte, je po EU smernicah za finančno svetovanje dolžan pri stranki najprej opraviti temeljito analizo stanja, želja in ciljev, zmožnosti ter rizične naravnanosti posameznika. Šele nato, ko skupaj definirata prioritetne finančne cilje lahko svetovalec preko različnih ponudnikov izbere ustrezne načine za varčevanje - seveda z upoštevanjem trenutnih tržnih razmer in ustrezno stopnjo razpršenosti med različnimi finančnimi produkti. Ker na dolgi rok še vedno največ prinese prav pravilna razpršitev med različne finančne naložbe, je moj nasvet jasen: izogibajte se ˝prodajalcev produktov˝, ki vam želijo prodati produkte, s katerimi boste že jutri bogati in izogibajte se predvsem produktov z nadpovprečno visokimi stroški in podpovrpečnimi rezultati.