Kitajska surovinska lakota ne pozna meja

Z eno izmed zadnjih objavljenih novic o graditvi novega ˝supermesta˝ Kitajska dokazuje, da ji trenutno ni para na svetu. Ne pri pospešenem razvoju in ne pri lakoti za surovine, ki mora ta pospešeni razvoj tudi hraniti. Kajti, Kitajska se je namreč odločila, da bo v eno samo ˝supermesto˝ povezala kar devet milijonskih mest. Za primerjavo, površina ˝supermesta˝ bo za približno dve Sloveniji, v njem pa bo nastanjenih kar 42 milijonov ljudi. Projekt, ki se bo razvil na jugu Kitajske bo kar 26-krat večji od Londona s predmestji, dokončano velemesto pa bo h kitajskemu gospodarstvu prineslo kar desetino celotne proizvodnje (glej sliko zgoraj, ki ponazarja obstoječa mesta in bodoče skupno povezano mesto). Neustavljivi Kitajci tako računajo, da bodo v naslednjih 6 letih povezali prometne zveze (gradili bodo kar 29 novih železniških prog dolžine 4.000 kilometrov!), energetske vire, vodno oskrbo in telekomunikacijsko omrežje za vseh devet mest, kar bi jih stalo nekje okrog 250 milijard ameriških dolarjev. Poleg cene pa je predvsem zanimivo, kakšno velikansko povpraševanje po surovinah bo povzročil takšen gradbeni in gospodarski čudež, ki pa na Kitajskem ni osamljen. Zakaj? Okolica Pekinga in Šanghaja se namreč sunkovito spreminja in ti dve mesti se poleg središč izredno širita tudi s svojimi predmestji. Po nekaterih pričakovanjih naj bi se namreč do konca tega desetletja v ti dve mesti preselilo kar od 50 do 100 milijonov ljudi, v predmestja pa še nekje med 10 do 25 milijonov ljudi. Takšen razvoj vedno zahteva tudi prepotrebne vire, predvsem energijo in surovine. In ravno zaradi takšnega ekspanzivnega razvoja doma in trenutne finančne krize globalno Kitajska že najmanj od leta 2000 dalje izvaja hudo bitko na trgu surovin v obliki ˝hladne vojne za surovine˝, ki poteka med najbolj razvitimi državami in državami v razvoju. Hladna vojna za surovine pomeni, da trenutno na svetu poteka zadnja faza privatizacije zadnjih znanih potencialnih nahajališč gospodarsko pomembnih surovin, pri katerih so Kitajci prisotni predvsem z udeležbo v podjetjih in preko ˝kupovanja˝ eksploatacijskih pravic za izkop surovin na različnih območjih. Tako so Kitajci med vodilnimi državami na območju celotne Afrike in so tam trenutno najmočneje prisotni - predvsem v Kongu (baker, kobalt) in tudi v Sudanu in Libiji (nafta) ter ostalih državah. Železovo rudo in premog Kitajci že nekaj let uvažajo iz Avstralije, kjer trenutno potekajo dogovori tudi o potencialnih nakupih urana in zemeljskega plina. Med drugim so Kitajci močno prisotni tudi v Latinski Ameriki, posebej pri nahajališčih različnih surovin v Argentini, Mehiki in Braziliji. Zanimivo dejstvo pa je pri Kitajcih opaziti v zadnjih letih pri plemenitih kovinah, posebej pri zlatu in srebru. Pred dvemi leti je namreč največji delujoči Kitajski rudnik zlata postal največji rudnik na svetu (takrat so s prestola po več desetletjih izrinili rudnik zlata iz Južnoafriške republike), a iz bilanc države gre opaziti, da zlata in srebra Kitajci sploh ne izvažajo. Ravno nasprotno, v zadnjih letih so potrojili uvoz zlata in srebra v državo in tudi svojim državljanom preko nacionalne TV sporočajo, da naj za svoje premoženje kupujejo plemenite kovine. Le zakaj? Osebno se bojim, da gre vse to početje v smeri, da želijo Kitajci v naslednjih desetih letih obvladovati celotno področje surovin na svetu, s čimer bi posredno lahko obvladovali celoten svet. Ker po obdobju krize bo najmočnejši prav tisti, ki bo za razcvet gospodarstva posedoval surovine. V tem trenutku tako hladna vojna za surovine še nikakor ni končana, ampak realno v prihodnosti obstoja celo riziko morebitnih oboroženih konfliktov za prevlado na trgu surovin. Zadnji spopadi in vstaja arabskih narodov to dokazujeta. Tako je tudi razočarani Gadafi pred dnevi zaradi kritiziranja močno okrcal zahodne države in jasno dejal: ˝Zahod bo pozabljen in pod nosom se lahko obrišejo tudi za vse naftne posle. Ti bodo od sedaj naprej šli v roke ruskih, kitajskih in indijskih podjetij!˝ Samo dober teden dni po tej uradni izjavi (v soboto, 19-ega marca 2011) se je zgodil prvi napad zahodnih sil na Libijo. V akciji sodelujejo poleg Francije še Velika Britanija in ZDA. Uradno so te sile izjavile, da želijo ˝zaščititi civilno prebivalstvo˝ pred ˝zlobnim˝ Gadafijem. S takšnimi dogodki obstoječa hladna vojna za surovine dobiva nove, veliko večje politične in gospodarske razsežnosti.