Še dandanes marsikateri politik ali novinar rad reče, da finančne in s tem tudi gospodarske krize, ki jo trenutno preživljamo, ni bilo nikakor mogoče napovedati, saj se je zgodila povsem nepričakovano in nenadno. Takšno ˝besedičenje˝ lahko kupijo samo nepoučeni posamezniki, vsi ostali vemo, da so pred krizo obstajala resna opozorila s strani pretkanih mislecev, kot so dr. Marc Faber, Robert R. Prechter, Kenneth Rogoff in seveda Nouriel Roubini. Vsi ti se že daleč pred krizo opozarjali na nekatere signale, ki so dali jasno slutiti, da se lahko konča dolgotrajno obdobje blaginje in da lahko nastopi huda kriza s še hujšimi posledicami. Prav Roubini je v svoji knjigi (ki je prevedena tudi v slovenski jezik) Gospodarska kriza opisal, da sta pri poku nepremičninskega balona glavno vlogo odigrali krediti in dolgovi, saj so le ti naraščali enako ekspanzivno, kot cene nepremičnin, ki so se nato zlomile. Balon se je vsekakor lahko napihoval samo zaradi tega, ker so imeli investitorji lahek dostop do kreditov - in balon se ni ustvarjal le v ZDA, marveč tudi po drugih delih razvitega sveta, predvsem pa tudi v EU. Ko je balon počil, je bilo igre konec, bančni sistem ter vlagatelji pa so se naenkrat pričeli soočati z nepopisnimi izgubami. Ne glede na to, da se je večina izgub v Ameriki že socializirala (izgube bank in monetarnega sistema so pokrili davkoplačevalci!), se s tem težava nikakor ni rešila, saj zdaj dolgovi postajajo breme družbe in ti gromozanski dolgovi lahko povzročijo veliko dolžniško krizo (na katere začetku smo zdaj tudi v EU območju) in zelo negativno vplivajo na dolgoročno gospodarsko rast. Kot dodaja tudi Roubini, lahko nato v ekstremnih primerih ta vrsta bremen vodi v neplačilno sposobnost držav in to je vsekakor manever, ki zlahka sproži začetek obdobja nevarno visoke inflacije. Po njegovem mnenju smo tako šele na samem začetku gospodarske krize, saj smo do sedaj čutili le potresne sunke. To pomeni, da najhujše vsekakor šele prihaja. Finančna kriza je do sedaj namreč le povečala dvom v kredibilnost določenih držav, kot so Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Španija, Velika Britanija. Nekatere od teh držav se bodo pod težo dolgov in bremen vsekakor sesedle, kar pa lahko po Roubinijevem mnenju pripelje celo do propada evra in velike grožnje za Evropsko unijo, ki bi se lahko potopila v kaos, kakršnega sta izkusila Argentina v letu 2002 in Islandija v letu 2008. Da ob tem niti ne omenjamo težav ZDA in njihove valute dolar, ki je prav tako pred resno preizkušnjo, ki pa je glede na obnašanje vodilnih na FED-u verjetno ne bo vzdržal. ZDA so namreč trenutno največji svetovni dolžnik in svetu dolgujejo kar 3.000 milijard dolarjev in imajo ob tem še letni deficit v svoji tekoči bilanci v višini kar 400 milijard dolarjev letno! Te številke matematično utemeljujejo bankrot, ki se bo, po mnenju avtorja, dogodil v bližnji prihodnosti. Svoje utemeljitve sicer Roubini izpeljuje predvsem iz zgodovinskih modelov, ki kažejo, da so se v preteklosti bančne krize, kakršna je danes, pogosto sprevrgle v plačilne nezmožnosti držav in valutne zlome. Gospodarstva, ki so utrpela posledice pokov balonov, so propadala kljub morda blažjim kratkoročnim posledicam bančnih kriz, na koncu pa so krizi podlegli prav vsi, saj postanejo skozi čas krize vsi nevarno ranljivi. Vemo namreč, da se države, prizadete zaradi finančne krize lahko opotekajo, ker jih krediti, najeti v dobrih časih, priklenejo k tlom ob tem pa so dodatno izčrpane še zaradi socializacije privatnih izgub. Naslednji korak je nesolventnost ter visoka inflacija in vnovič - zlom valut! Na tej točki se trenutno v nahajamo tudi mi. Glede na veliko pomanjkanje reform ter nadzora nad finančno industrijo in glede na velika politična nesoglasja (tako v ZDA kot tudi v EU) obstoja precej velika možnost, da bomo zakorakali še globlje v samo krizo in da bomo še nekaj naslednjih let nosili posledice.