Pripravite svoj portfelj, prihaja 3. Svetovna vojna!

Zdaj že dober mesec nazaj se je vnovič oglasil dr. Marc Faber, eden izmed najboljših prognostikov finančne in ekonomske politike. Dr. Doom (kot ga imenujejo mediji), ki je zelo poznan po svojih pravilnih napovedih in dobrih naložbenih nasvetih, je tokrat dobesedno šokiral medijo z izjavo, da si naj vsak posameznik trenutno prilagodi portfelj obstoječih naložb glede na 3. Svetovno vojno, ki se po njegovem približuje. Glavni vzrok za pričetek globalne vojne Faber vidi v tem, da bo Japonski potres za seboj potegnil velikanske obnovitvene načrte, ki bodo pripomogli k visoki inflaciji na Japonskem, s čimer bi se Japonska lahko prvič v zgodovini odvrnila stran od ameriških obveznic. Faber je kot ključni argument za vojno izpostavil predvsem politični in gospodarski vzpon Kitajske. Kitajska namreč v zadnjem desetletju močno krepi svojo zastopanost na surovinskem trgu in privatizira zadnja znana nahajališča surovin in energentov na svetu, s čimer aktivno pretaplja svoje dolarske naložbe v naložbe realnih vrednosti. Ravno danes je bila tudi objavljena novica, s katero so Kitajci sporočili, da želijo čimorej zamenjati 2.000 MRD dolarjev iz papirnate oblike (obveznice) v realne vrednosti za ekonomijo in razvoj (surovine) - Kitajci naj bi to naredili v zelo kratkem času. Sočasno s temi dogodki naj bi se po Fabrovem mnenju v svetu v nadaljnjih 3 letih ekonomske težave zelo zaostrile, ob vnovičnem ˝kvantitativnem sproščanju˝ (QE) ameriške centralne banke (FED) pa bo monetarna nestabilnost lahko privedla do večjih konfliktov na svetu, ki bi potencialno lahko vodili v začetek 3. Svetovne vojne. Marc Faber je v kratkem intervjuju zatrdil, da bo Ameriška centralna banka vseskozi nadaljevala s svojo politiko tiskanja dolarjev in da bo to največjo svetovno valuto pripeljalo do bridkega konca - vse do razvrednotenja skozi hiperinflacijo. Takšni pogoji so po Fabru idealni, da se bodo največji upniki Amerike (Japonska, Kitajska, Savdska Arabija) zamislili o vrednosti naložb v ameriške dolžniške vrednostne papirje (obveznice) in ustrezno temu bodo verjetno tudi reagirali, kar bi lahko privedlo do oboroženih konfliktov, posebej na področjih, bogatih s surovinami. Zanimivo je predvsem to, da je trenutno početje FED-a še edino, kar Ameriški centralni banki preostane - torej, da preprosto tiska denar in da stare dolgove pokriva z novim zadolževanjem. In da podkrepim, da je FED res edini krivec za padec vrednosti dolarja, še tale primerjava: Od leta 1774 do leta 1912 (torej, v 138 letih) je ameriški dolar izgubil 20 odstotkov svoje kupne moči. Za nekaj, kar je bilo leta 1774 mogoče kupiti za 100 dolarjev, je bilo leta 1912 potrebno odšteti 120 dolarjev. Leta 1913 je bila nato ustanovljena Ameriška centralna banka - FED. V 97 letih njenega obstoja je do leta 2010 vrednost ameriškega dolarja izgubila 95,6 odstotka vrednosti. Kar je leta 1913 stalo 100 dolarjev, je v letu 2010 stalo kar 2.270 dolarjev! Takšnemu upadu vrednosti bo gotovo sledilo popolno razvrednotenje papirnatega denarja. Tako je tudi Faber svetoval, da se odprodajo vse denarne naložbe (predvsem obveznic držav ali podjetij ter bančne vezave), svetuje pa naložbe v plemenite kovine, surovine in nekatere zanimive delnice s področja surovin in energentov. V takšni razdelitvi portfelja Faber vidi edino možnost za ohranitev realne vrednosti premoženja v prihodnjih letih. Sam menim, da bo ohranitev vrednosti premoženja v prihodnjih letih največji izziv za večino naložbenikov in varčevalcev.

Kitajska surovinska lakota ne pozna meja

Z eno izmed zadnjih objavljenih novic o graditvi novega ˝supermesta˝ Kitajska dokazuje, da ji trenutno ni para na svetu. Ne pri pospešenem razvoju in ne pri lakoti za surovine, ki mora ta pospešeni razvoj tudi hraniti. Kajti, Kitajska se je namreč odločila, da bo v eno samo ˝supermesto˝ povezala kar devet milijonskih mest. Za primerjavo, površina ˝supermesta˝ bo za približno dve Sloveniji, v njem pa bo nastanjenih kar 42 milijonov ljudi. Projekt, ki se bo razvil na jugu Kitajske bo kar 26-krat večji od Londona s predmestji, dokončano velemesto pa bo h kitajskemu gospodarstvu prineslo kar desetino celotne proizvodnje (glej sliko zgoraj, ki ponazarja obstoječa mesta in bodoče skupno povezano mesto). Neustavljivi Kitajci tako računajo, da bodo v naslednjih 6 letih povezali prometne zveze (gradili bodo kar 29 novih železniških prog dolžine 4.000 kilometrov!), energetske vire, vodno oskrbo in telekomunikacijsko omrežje za vseh devet mest, kar bi jih stalo nekje okrog 250 milijard ameriških dolarjev. Poleg cene pa je predvsem zanimivo, kakšno velikansko povpraševanje po surovinah bo povzročil takšen gradbeni in gospodarski čudež, ki pa na Kitajskem ni osamljen. Zakaj? Okolica Pekinga in Šanghaja se namreč sunkovito spreminja in ti dve mesti se poleg središč izredno širita tudi s svojimi predmestji. Po nekaterih pričakovanjih naj bi se namreč do konca tega desetletja v ti dve mesti preselilo kar od 50 do 100 milijonov ljudi, v predmestja pa še nekje med 10 do 25 milijonov ljudi. Takšen razvoj vedno zahteva tudi prepotrebne vire, predvsem energijo in surovine. In ravno zaradi takšnega ekspanzivnega razvoja doma in trenutne finančne krize globalno Kitajska že najmanj od leta 2000 dalje izvaja hudo bitko na trgu surovin v obliki ˝hladne vojne za surovine˝, ki poteka med najbolj razvitimi državami in državami v razvoju. Hladna vojna za surovine pomeni, da trenutno na svetu poteka zadnja faza privatizacije zadnjih znanih potencialnih nahajališč gospodarsko pomembnih surovin, pri katerih so Kitajci prisotni predvsem z udeležbo v podjetjih in preko ˝kupovanja˝ eksploatacijskih pravic za izkop surovin na različnih območjih. Tako so Kitajci med vodilnimi državami na območju celotne Afrike in so tam trenutno najmočneje prisotni - predvsem v Kongu (baker, kobalt) in tudi v Sudanu in Libiji (nafta) ter ostalih državah. Železovo rudo in premog Kitajci že nekaj let uvažajo iz Avstralije, kjer trenutno potekajo dogovori tudi o potencialnih nakupih urana in zemeljskega plina. Med drugim so Kitajci močno prisotni tudi v Latinski Ameriki, posebej pri nahajališčih različnih surovin v Argentini, Mehiki in Braziliji. Zanimivo dejstvo pa je pri Kitajcih opaziti v zadnjih letih pri plemenitih kovinah, posebej pri zlatu in srebru. Pred dvemi leti je namreč največji delujoči Kitajski rudnik zlata postal največji rudnik na svetu (takrat so s prestola po več desetletjih izrinili rudnik zlata iz Južnoafriške republike), a iz bilanc države gre opaziti, da zlata in srebra Kitajci sploh ne izvažajo. Ravno nasprotno, v zadnjih letih so potrojili uvoz zlata in srebra v državo in tudi svojim državljanom preko nacionalne TV sporočajo, da naj za svoje premoženje kupujejo plemenite kovine. Le zakaj? Osebno se bojim, da gre vse to početje v smeri, da želijo Kitajci v naslednjih desetih letih obvladovati celotno področje surovin na svetu, s čimer bi posredno lahko obvladovali celoten svet. Ker po obdobju krize bo najmočnejši prav tisti, ki bo za razcvet gospodarstva posedoval surovine. V tem trenutku tako hladna vojna za surovine še nikakor ni končana, ampak realno v prihodnosti obstoja celo riziko morebitnih oboroženih konfliktov za prevlado na trgu surovin. Zadnji spopadi in vstaja arabskih narodov to dokazujeta. Tako je tudi razočarani Gadafi pred dnevi zaradi kritiziranja močno okrcal zahodne države in jasno dejal: ˝Zahod bo pozabljen in pod nosom se lahko obrišejo tudi za vse naftne posle. Ti bodo od sedaj naprej šli v roke ruskih, kitajskih in indijskih podjetij!˝ Samo dober teden dni po tej uradni izjavi (v soboto, 19-ega marca 2011) se je zgodil prvi napad zahodnih sil na Libijo. V akciji sodelujejo poleg Francije še Velika Britanija in ZDA. Uradno so te sile izjavile, da želijo ˝zaščititi civilno prebivalstvo˝ pred ˝zlobnim˝ Gadafijem. S takšnimi dogodki obstoječa hladna vojna za surovine dobiva nove, veliko večje politične in gospodarske razsežnosti.

Srebro - naložba naslednjega desetletja!

Srebro je v bilo letu 2010 med najuspešnejšimi naložbami v teh kriznih časih. Na začetku lanskega leta je bila namreč ena unča srebra (to je 31,1035 gramov) vredna 11,76 evra, ob koncu leta 2010 pa je srebro kotiralo pri ceni 23,08 evra. To pomeni, da je srebro v enem letu pridelalo kar 96,26 odstotni donos in se je cena v samo dvanajstih mesecih podvojila! Donosu nikakor ne gre oporekati, a je za boljše razumevanje lanskega prirastka takoj potrebno dodati dvoje. Prvič: Srebro ne raste šele od lanskega leta, marveč na ceni pridobiva že vse od sredine leta 2003, ko se je pričelo padanje vrednosti svetovnih valut in ko se je na trgu pričel večati razkorak med ponudbo in povpraševanjem. In pod drugo: Lanski prirastek je šele dober začetek tega, kar nas čaka pri srebru v naslednjih letih. Zaradi več razlogov se namreč pričakuje, da bi lahko srebro gotovo postalo najboljša naložba za naslednje desetletje. Eden izmed najpogosteje omenjenih razlogov je ta, da ne more več dolgo veljati dogma, da je zlato nujno tako zelo dražje od srebra. Namreč, zgodovinsko gledano je med zlatom in srebrom veljalo razmerje 1 : 15, kar je pomenilo, da si moral za eno unčo zlata dati 15 unč srebra. Danes (16.1.2011) je to razmerje pri 1 : 45, kar kaže na izrazito podcenjenost srebra. A vendarle se tukaj pojavi največji trik. Namreč, večina, zares večina, izkopanega zlata do danes v zgodovini je še vedno prisotno nekje na zemlji, medtem ko smo večino nakopanega srebra nepovratno porabili (bodisi v industriji, fotografiji, zdravstvu, računalništvu, mobilnih telefonih, električnih napravah,...) in moramo za vedno novo uporabo kopati vedno več srebra iz preostalih rudnikov, ki še premorejo zadostne zaloge. Če si ogledamo, kakšno je stanje zalog srebra na zemlji, nam zgornji trik postane še bolj očiten. Namreč, leta 1950 je bilo izkopanega 10 milijard unč srebra. Že do leta 1980 so se zaloge zmanjšale na samo 3,5 milijarde unč. Danes, leta 2011, številni svetovni inštituti za geologijo menijo, da se zaloge srebra trenutno gibljejo med 700 in 500 milijoni unč srebra. In ne glede na to, je razmerje med zlatom in srebrom danes še vedno v korist zlata, kljub temu, da je bilo leta 1950 nakopanega zlata 1 milijardo unč in da je danes nakopanega približno 7 milijard unč zlata, kar bi ravno tako moralo vplivati na omenjeno razmerje, ki se bo moralo v prihodnjih letih krepko popraviti v korist srebra. Naslednji, zares močan razlog za pozitivno rast cene srebra v naslednjih letih je vsekakor v tem, da se poraba srebra krepko povečuje (število ljudi se je od leta 1980 do danes povečalo iz 2,5 milijarde na 7 milijard ljudi), tako povpraševanje fizičnih vlagateljev kot tudi povpraševanje industrije, ki raste iz dneva v dan. Raste predvsem povpraševanje razvijajočih se držav na čelu s Kitajsko in Indijo, povečuje pa se tudi uporaba srebra v zdravstvu, za proizvodnjo baterij, telefonov in računalniške opreme ter vodnih filtrov in solarnih modulov. In ravno zato je nelogično, da so zaloge srebra od leta 1980 do danes upadle za kar 91 odstotkov, pa je kljub temu srebro še vedno zelo poceni in v primerjavi z zlatom ga zares dobimo veliko že za drobiž! V kolikor bi se razmerje oblikovalo samo na podlagi razmerja med količinama surovin, bi moralo biti razmerje 1 : 10, kar pomeni, da bi morala biti že danes ena unča srebra vredna kar 140 dolarjev (trenutna cena 16.1.2011 je pri 28,44 dolarja). Da se primanjkljaj med ponudbo in povpraševanjem vztrajno povečuje, dokazujejo tudi podatki, da je že danes letno povpraševanje večje od letne proizvodnje srebra v rudnikih! Primanjkljaj, ki nastaja, se kompenzira z vse manjšimi in manjšimi zalogami v skladiščih, ki so že skoraj izpraznjena. Samo kovnica US Mint je pred dnevi sporočila, da so v prvih 12 dneh meseca januarja letos prodali več srebrnikov kot v vseh desetih mesecih leta 2010 skupaj - prodali so namreč kar 3.407.000 srebrnikov teže eno unčo! In pri takšnem stanju cena gotovo ne more ostati na trenutnih ravneh, ampak bi se morala v prhodnjih letih vztrajno povečevati. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da je trenutno cena srebra še vedno krepko, za kar 43 odstotkov, pod svojo dosedaj najvišjo nominalno doseženo ceno iz leta 1980, ko je bila ena unča srebra vredna 50 dolarjev. Zato menim, da bi srebro moralo v naslednjem desetletju krepko pridobivati na svoji ceni. Da bo cena dosegla svoje realne nivoje, bi morala na borzi doseči ceno okrog 150 dolarjev (okrog 100 evrov), v bolj pozitivnem scenariju pa se gotovo lahko pričakuje, da bi bilo potrebno za eno unčo srebra plačati že med 300 in 500 dolarji (med 200 in 400 evri). Če vmes pomislite še na to, da bo srebro eno izmed boljših zaščit pred prihajočo inflacijo oz. upadom kupne moči svetovnih valut, je jasno, da srebro danes sodi v portfelj vsakega posameznika. Tako za tiste, ki bi radi zaščito, kot tudi za tiste, ki bi radi v prihodnosti kaj zaslužili!

Nam grozi propad evra?

Po Grški prezadolženosti, ki so jo politiki Evropske unije ˝rešili˝ (sicer le za kratek čas, a so jo rešili) je naslednja evropska domina, ki se zelo maje, Irska. Uvod v samo priznanje Irskih politikov in njihove centralne banke, da potrebujejo pomoč, drugače lahko razglasijo bančni in s tem državni bankrot, je bilo na vso moč podobno Grški zgodbi. Do zadnjega so nas namreč želeli politiki in bankirji preko sredstev javnega obveščanja prepričati, da nikakor ne bodo potrebovali pomoči EU-ja in Mednarodnega denarnega sklada. V roku 48 ur pa se je zgodba povsem obrnila in v strahu pred dokončnim finančnim zlomom Irske, ki bi seveda negativno vplival na celotno EU in povzročil nestabilnost in padanje vrednosti evra, so se dogovorili o tem, da bo Irska potrebovala več deset milijard evrov pomoči, ki jih bo seveda - brez težav, tudi dobila. Irci so tako drugi narod v Evropi, ki je po sorazmerno uspešni zgodbi v času razcveta, padel povsem na nos. Slabo gospodarsko stanje, gromozanski padec cen nepremičnin (ki so ponekod padle tudi za 60% vrednosti, s čimer je zdaj na Irskem prazno vsako peto stanovanje!) in javni dolg, ki že dosega kar 65% ustvarjenega BDP-ja duši okrevanje in nadaljnjo rast. In kako na vse to reagirajo Irci sami? Takoj po objavi, da bo Irska vendarle morala priznati poraz in zaprositi za pomoč so Irski državljani v samo treh dneh iz Irskih bank dvignili kar 25 milijard evrov svojih prihrankov! In tudi zato njihove banke potrebujejo pomoč. Kot vse kaže, se tako rak v obliki divjega javnega zadolževanja evropskih in svetovnih držav nezadržno širi in ga je zaradi lukenj po poku balončkov (nepremičninski trg, posojilna ekspanzija, refinanciranje dolgov) nemogoče zakrpati brez posledic na stabilnost valute - torej evra. Nemški ekonomist Joachim Scheide, ki je pred kratkim gostoval tudi v Sloveniji, je prav tako opozoril na riziko, da lahko Evropo in z njo valuto evro, pokoplje predvsem javni dolg, ki v nekaterih evropskih državah presega tudi 100% BDP-ja (kot je jasno prikazano na zgornji grafiki). Če (ko) bodo Grčiji in Irski sledile še morebiti Portugalska, Španija in Italija, se postavlja vprašanje, kdo bo še sposoben reševati te evropske velikane in predvsem - na kakšen način. In kje je tukaj Slovenija? Smo res lahko ponosni na to, da trenutno mi rešujemo in pomagamo ter ne da mora kdo pomagati nam, kot trdi politika? Sam menim da ne, saj so naše težave prav tako velike, a trenutno še niso v ospredju. Po podatkih Eurostata je Slovenija letos po upadu gradbeništva takoj za Španijo (ki se ubada s kar 31% brezposelnostjo) in tudi pri nas vse kaže na to, da bodo pok balona nepremičnin banke le s težavo zakrpale brez dodatnega zadolževanja. Ob tem moramo predpostaviti, da naša država že danes ne posluje najbolj ˝optimalno˝. Po podatkih Ministrstva za finance z dne 19.11.2010 je država Slovenija v prvih desetih mesecih letošnjega leta dnevno porabila za 5,7 milijona evrov več, kot je dobila prihodkov (prilivov). Da, prav ste prebrali - država zadnjih 10 mesecev ustvarja 5,7 milijona evrov primanjkljaja dnevno! Si predstavljate takšno stanje v družinskem proračunu? Si predstavljate poslovanje podjetja pri takšnih številkah? Ne družinski proračun in ne podjetje takšnega primanjkljaja ne bi zmogli pokrivati, če ne bi imeli na voljo neomejenih možnosti za zadolževanje. In ravno tukaj spregledamo, kaj pravzaprav počnejo danes države, seveda tudi naša: stare dolgove in nove primanjkljaje pokrivajo z novo izposojenimi dolgovi. Preneseno to pomeni, da že zelo razgret in neobvladljiv ogenj gasimo z novimi in novimi galonami bencina. In takšno zadolževanje bo pustilo posledice predvsem na dolgoročni vzdržnosti in stabilnosti valut, v našem primeru evra. Zgodovina potrjuje, da so v takšni situaciji najbolj ogrožene prav ˝tradicionalno varne˝ naložbe, kot so depoziti na bankah, denar doma ali državne obveznice. Te niso zaščitene pred inflacijo in inflacija (ali morebiti celo hiperinflacija) takšne naložbe kaj hitro razvrednoti in ljudje lahko v kratkem času ostanejo brez svojih težko prisluženih prihrankov. To pomeni, da bi bilo za posameznika bolj primerno, da svoje premoženje trenutno zaščiti z naložbo v realne vrednosti (plemenite kovine, naložbe v surovine), ki kljubujejo inflaciji in naj bi jim zaradi večanja povpraševanja cena v prihodnje še naraščala! Tudi eden izmed svetovno najbolj znanih prognostikov finančne prihodnosti, Gerald Celente, je ob nadaljevanju težav v evroobmočju napovedal jasen propad evra in velikansko gospodarsko ohlajevanje v Evropi. S tem pa že trkamo na vrata gospodarske depresije, ki se počasi, a vztrajno, tihotapi v naša gospodarstva in s tem v naša življenja...

Je res vse OK ali krize še ni konec?

Ne glede na to, da danes živimo v času, ko so nam informacije na dosegu roke, sam vedno bolj opažam, da ljudje težko ločijo ˝informacije˝ od ˝informacij˝. Kako to mislim? Tako namreč, da imamo opravka z dvema vrstama informacij: informacije, ki jih nekdo posreduje v javnost zaradi določenih interesov in informacije, ki so realne in opisujejo stanje takšno kot je in pridejo v javnost brez določenih skritih interesov. Težko je vedno ločiti med tema dvema vrstama informacij, a trend, ki ga opazujem že od pričetka finančne krize v letu 2007 kaže, da je večina informacij, ki so vezane na krizo, prirejenih in so ustvarjene, da pomirjajo ljudi in s tem ne prikazujejo realne slike v ekonomiji, gospodarstvu in v finančnem sektorju. Tako smo lahko pred kratkim v Financah prebrali o tem, da je bil stresni test evropskih bank, ki naj bi prikazal odpornost teh inštitucij na morebitno poglobitev krize, prirejen in da so njegovi rezultati nerealni. Zakaj? Izkazalo se je namreč, da so avtorji stresnega testa prikrivali dejansko izpostavljenost bank in tako dosegali boljše rezultate od pričakovanih. Veliko evropskih bank je namreč prikazalo veliko manjšo izpostavljenost do državnih vrednostnih papirjev (obveznice), kot jo imajo sicer; nekatere banke so, po podatkih neodvisne banke BIZ (Banka za mednarodne poravnave) podatke priredile tudi za 50 ali več odstotkov! In glavni namen tega prikrivanja? Seveda pomiritev trga in vlagateljev, ki pa je trajalo le kratek čas, saj so strahovi pred poglobitvijo krize in nezaupanje v bančni sistem trenutno rekordno visoko. Seveda je potrebno razumeti vidik tistih, ki želijo, da so takšni testi prirejeni in da se javnosti lažno sporoča, da je vse ok. Namreč, nihče, še najmanj pa finančne inštitucije (zavarovalnice, banke, družbe za upravljanje), si ne želi, da bi prišlo do masovne panike, kjer bi ljudje masovno dvigovali denar, prodajali svoje pozicije na delniških trgih in iskali druge možnosti za zaščito svojega premoženja. Ampak, po drugi strani, pa se sam vprašam: Ali je res bolje, da se prekriva realno, dejansko stanje? Je res bolje, da ljudje za slabo stanje ekonomije, slabe obete za bližnjo prihodnost izvedo prepozno? Kako menite, da bodo reagirali, ko bodo izvedeli (in ljudje vedno izvedo, čeravno včasih prepozno!), da so jim določene informacije prikrivali? Je res bolje, da danes še vedno mislijo, da je vse ok in da smo že skoraj blizu konca krize? Menim, da je moralni in etični čut glede osveščanja masovne populacije že davno tega padel v vodo in se utopil - nenazadnje namreč največji, ki so v manjšini, večino dobička kujejo ravno na podlagi nevednosti majhnih, ki so v večini in vedno ostanejo praznih rok. In nič drugače ni niti tokrat, ko se pred poglobitvijo krize in največjim udarcem ljudi pomirja in se jim laže. Glede na to, da vedno bolj popušča pomoč centralnih bank, da se okrevanje gospodarstev ohlaja, da javnofinačni primanjkljaji nezadržno rastejo in da bo kmalu počil tudi balon obveznic lahko pričakujemo, da bi kriza, ob najbolj črnem scenariju, prerasla celo v svetovno gospodarsko depresijo. In ta scenarij ni le samo možen, ampak zelo realen. Če pa se o tem povsem motim, pa sem glede slednjega 100% prepričan: krize še zdaleč ni konec! In zato ne verjemite tistim, ki vam z določenimi interesi v ozadju želijo predstaviti drugačno sliko.

Turk: Zlato do 8.000, srebro do 400 dolarjev/unčo

Poznan ameriški finančnik in analitik James Turk, ki bo letos v mesecu oktobru vnovič gost tokrat že 4. Kongresa plemenitih kovin in surovin v Ljubljani, je v zadnjih dveh člankih izrazito pozitivno naravnan na nadaljnjo rast cen plemenitih kovin. Kot prvo izmed glavnih gonil rasti je omenil bližajočo se hiperinflacijo dolarja, kateri se ZDA nikakor ne bodo mogle izogniti. Dolar naj bi po njegovem mnenju pred dokočnim propadom še naprej izgubljal na kupni moči, povečano povpraševanje po zlatu pa bi mogoče lahko že konec letošnjega leta unčo zlata potisnilo preko naslednje psihološke meje - 2.000 dolarjev. Vlagateljem svetuje, da vsekakor kupujejo fizično obliko zlata (zlate palice ali zlatnike kovnic, ki so na seznamu ˝good delivery˝) in odsvetuje naložbe v zlato preko različnih izvedenih finančnih inštrumentov. Sam smatra, da obstoja pri papirnatih naložbah zaradi nekritja v fizični obliki velika nevarnost razvrednotenja takšnih papirjev. Še bolj kot za zlato, pa je James Turk, poznan po svojih pravilnih napovedih v preteklosti, optimističen glede rasti cene srebra. Svoje razmišljanje je utemeljil na razmerju med zlatom in srebrom, ki trenutno ponazarja izrazito podcenjenost srebra. Namreč, v letu 2008 je bilo potrebno za unčo zlata odšteti 45 unč srebra, takoj po zlomu banke Lehmann Brothers pa je bilo potrebno za isto unčo zlata odšteti kar 84 unč srebra. To volatilnost in seveda trenutno gibanje srebra do zlata v razmerju 1 : 60 do 1: 70 bi racionalni investitorji vsekakor morali prepoznati kot dolgoročno zelo dobro naložbeno priložnost, je v svojem zadnjem članku ocenil Turk. Kajti, zgodovinsko je bilo najbolj optimalno razmerje med zlatom in srebrom 1 : 15 in ravno ob koncu zadnjega večjega trenda rasti cen plemenitih kovin je bilo leta 1980 potrebno za eno unčo zlata dati vsega 16 unč srebra! Glede na to, da je na zemlji kar 10 krat več srebra kot zlata, potem bi moralo biti razmerje, če upoštevamo samo dejavnik ponudbe, le 1 : 10. No, zgodovinsko pa se je razmerje gibalo med 1 : 15 do 1 : 16. Zaradi tega faktorja in seveda pričakovanega upada vrednosti valut po vsem svetu (ameriški dolar, evro, jen) in povečanega povpraševanja ob rekordno nizkih zalogah je Turk prepričan, da bo srebro kmalu preseglo rekordno ceno iz leta 1980, ki znaša 50 dolarjev za eno unčo. Sam osebno ocenjuje, da se bo razmerje med zlatom in srebrom popravilo nazaj do 1 : 20 že nekje med leti 2013 in 2015. Takrat bi moralo zlato po njegovih pričakovanjih doseči ceno 8.000 dolarjev za unčo; ob popravljenem razmerju med obema plemenitima kovinama pa Turk srebro vidi rekordno visoko in sicer pri ceni 400 dolarjev za eno unčo srebra.
Uveljavljeni ameriški analitik, soavtor knjige, ki je prava uspešnica z naslovom ˝The collapse of the dollar and how to profit from it˝ je tudi letos gost podjetja Elementum, kjer bo predaval na 4. Kongresu plemenitih kovin in surovin v Ljubljani, ki bo tokrat 22. in 23. oktobra na Gospodarskem razstavišču.

Zlato in srebro - predrago ali prepoceni?

V četrtek, 1. julija 2010 sta ceni zlata in srebra v enem dnevu zabeležili močnejši upad navzdol - zlato za dobre 4 odstotke, srebro kar za 6 odstotkov vrednosti. Cena je padla predvsem zaradi okrepitve evra, ki je pridobil dobre 3 odstotke in tudi zaradi majhne likvidnosti trga zlata v poletnih mesecih. Ob padcu cene so se oglasili tudi določeni finančni analitiki, ki ocenjujejo, da je zlato že balon in da je trenutna cena že zelo visoka. Sam osebno sicer spoštujem drugo mnenje, a ga nikoli ne upoštevam, če ni podprto z določenimi argumenti. In tudi tokrat komentarji o koncu rasti cene zlata in srebra name niso naredili nobenega vtisa. Kajti, če si ogledamo le par argumentov o trenutnem stanju na trgu kapitala, valutnih trgih in splošnem stanju v ekonomiji in gospodarstvu, nam logika govori, da se trend rasti cene zlata in srebra še zdaleč ni ustavil. Oglejmo si le pet argumentov: 1. Balon poslovnih nepremičnin v Ameriki je veliko večji, kot je bil balonček na ceni družinskih hiš. Prav tako so za te nepremičnine bili izdani krediti, katerih riziko je bil ˝zapakiran˝ v obveznico in prodan finančnim inštitucijam kot naložba. Te nepremičnine so v več kot 50% že danes prazne. Pok balona napovedujejo za letos. 2. Wall Street je v enem izmed svojih poročil ob koncu leta 2009 resnično opozoril na nevarnost povečevanja rizika pri naložbah v obveznice. Mnogi analitiki so mnenja, da so obveznice eden izmed največjih finančnih balonov, ki se lahko razpoči še pred povišano inflacijo. Tukaj nevarnost ne preti le bankam in finančnim konglomeratom, marveč predvsem konkretnim posameznikom, ki so za svojo pokojnino izbrali ˝varno˝ varčevanje v obveznicah in bančnih depozitih. 3. Zadolževanje razvitih, zahodnih držav je na tako visokem nivoju, da je Banka za mednarodni plačilni promet (BIZ) letos izdala resno opozorilo o tem, da so zahodne države (z visoko stopnjo zadolženosti) nepovratno na poti v bankrot. Svetovna dolžniška kriza naj bi imela za posledico veliko razvrednotenje valut. 4. Od nastopa krize centralne banke rešujejo gospodarstvo s povečevanjem količine denarja v obtoku in odkupom slabih vrednostnih papirjev. Empirično je dokazano, da povečevanju količine denarja v obtoku sledi povišana inflacija. Kupna moč papirnatega denarja naj bi tako v prihodnjih letih izjemno padla. 5. Ob koncu trenda rasti cene zlata v letih od 1970 do 1980 je na vrhuncu cena zlata dosegla ceno 850 dolarjev za unčo. Takrat je bilo v trg plemenitih kovin investiranega kar 20% celotnega svetovnega kapitala, ki je bil na voljo. Danes, v letu 2010, se ta odstotek giblje le okrog 2%! In s to razliko, da je danes v obtoku veliko, veliko več denarja kot leta 1980. In še s to razliko, da ima danes kupno moč veliko več ljudi, kot leta 1980. In da sploh ne omenjamo Kitajske in Indije, kjer pred negotovo prihodnostjo priporočajo investicije v žlahtne kovine. Če si ogledamo samo teh 5 argumentov, vidimo, da je prihodnost zelo negotova, da smo tik pred poglobitvijo krize in da so časi optimiziranja dobičkov absolutno mimo. V takšnih časih je veliko vprašanje, kakšne naložbe bodo izbirali vlagatelji. In če se riziki, ki smo jih opisali, uresničijo, me zanima, kam menite, da se bo prelila večina kapitala? Kam bodo bežali vlagatelji iz obveznic, prihrankov v denarju ali na banki, ko bo inflacija požirala njihov donos in glavnico? Ko bodo ljudje prodajali delniške pozicije, kam menite, da bodo v teh negotovih časih želeli investirati svoj kapital? Si lahko predstavljate kakšni bi bili ceni zlata in srebra, če se odstotek svetovnega kapitala, investiranega v trg plemenitih kovin iz 2% dvigne na 5%, bognedaj, mogoče celo na 10%?