Po finančni prihaja demografska kriza...

Mnogi so mnenja, da je trenutna finančna situacija in z njo povezana gospodarska kriza, nekaj najhujšega, kar se nam je lahko zgodilo v zadnjih 50-ih ali več letih in da bo ob koncu te situacije v nekaj naslednjih letih spet posijalo sonce in da bomo ponovno živeli v blaginji in brezskrbnosti. Sicer sem po naravi večni optimist, a se bojim, da po sedanji finančni krizi ne bo kar tako zlepa konec težav in izzivov. Ne, ravno obratno, po finančni krizi nas čaka druga vrsta krize - demografska kriza. Avtor nemške uspešnice Zarota metuzalemov, prevedene tudi v slovenski jezik, Frank Schirrmacher namreč nazorno in matematično dokazljivo opozarja na velik porast števila starajočih v naslednjih letih in na velikansko težavo, ki bo sledila v obdobju od leta 2020 do leta 2050. Namreč, v tem obdobju bo prvič v zgodovini človeštva število starejših postalo večje od števila otrok! Zaradi pričakovanega daljšanja življenjske dobe in enormne količine upokojitev tako imenovane ˝baby boom˝ generacije se moramo vsi skupaj v naslednjih 30 letih povsem na novo naučiti staranja in z njim povezanih izzivov ali pa se bomo soočili s precejšnjimi socialnimi, finančnimi ter tudi duševnimi pretresi. Podaljševanje življenja je namreč postalo naš ključni problem in nemogoče je reševati to problematiko na star način preko pokojninskega sistema ˝pay as you  go˝, saj matematično ne vzdrži takšnega povečanja izplačevanja pokojnin ob vedno manjšem deležu vplačevanja s strani aktivnih generacij. Samo za primerjavo: še leta 1840 so imele Švedinje s 45 leti najdaljšo pričakovano življenjsko dobo – to povprečje v letu 2012 pri Japonkah znaša 85 let in narašča.

To je vidno tudi iz pripadajočega grafa v tem sestavku (glej levo!), iz katerega lahko vidite drastičen dvig pričakovane življenjske dobe od leta 1870 pa do leta 2009 - graf nazorno prikazuje, da se je pričakovana življenjska doba v tem obdobju več kot podvojila! Zanimivo je dejstvo, da so demografske napovedi, za razliko od gospodarskih napovedi, neverjetno točne. Združeni narodi so leta 1950 napovedali, da bo leta 2000 vseh prebivalcev 6.267 milijonov. Za primerjavo, leta 1950 je svetovno prebivalstvo štelo 2.521 milijonov. Razlika med napovedjo in dejanskim številom ljudi leta 2000 je zgolj 3,5 odstotka. Dejanska napaka v prognozi pa je še celo manjša! To daje slutiti, da bo demografija imela prav tudi v prihodnje, kjer so številke naravnost zastrašujoče: Po izračunih bo število starejših s 606 milijonov v letu 2000 poraslo na 1,97 milijarde v letu 2050 – več kot trikrat. Svetovno prebivalstvo se bo v enakem obdobju povečalo samo za polovico. Število ljudi, starejših od 85 let se bo do takrat s sedanjih 26 milijonov povečalo za 6-krat na 175 milijonov. Število starejših od 100 let pa se bo povečalo za kar 16-krat, iz zdajšnjih 135.000 ljudi na kar 2,2 milijona ljudi. To daje slutiti, da se bodo stroški vzdrževanja pokojninske in zdravstvene blagajne tako povečali, da jih država nikakor ne bo več zmožna financirati in vzdrževati na ravni, ki smo je navajeni danes. Zato je rešitev vsekakor varčevanje za osebno pokojnino in zlato rezervo, ki bo posamezniku nudila finančno varnost v kasnejšem obdobju ter predvsem prepotrebno finančno zaščito ob morebitnih nenadnih dogodkih (nenadno poslabšanje zdravja, partnerjeva smrt,...) Demografija je namreč zares neizprosna in že danes veljajo napovedi, da bo vsaka druga danes rojena deklica imela pričakovano trajanje življenja 100 let, vsak drugi danes rojeni deček pa bo po vsej verjetnosti dočakal kar 95 let. Te številke dajejo slutiti, da je skrb za preskrbo v starosti zdaj gotovo predana na pleča vsakega posameznika, ki mora reagirati, če želi dostojno in mirno tretje življenjsko obdobje! Če namreč povzamemo besede francoskega filozofa Clauda Levi Straussa, da je zlom komunizma v primerjavi z demografsko katastrofo nepomemben, nas po tejle finančni krizi gotovo čaka nova, morebiti še veliko hujša kriza, v kateri bodo prizadeti direktno tisti, ki ne bodo pravočasno reagirali na spremembo situacije, ki se odvija prav pred našimi očmi!

Največja naložbena priložnost trenutne krize

Zdaj je počasi že tudi laični javnosti poznano, da živimo v največji finančni krizi po letu 1929 in da je trenutna  stopnja rizikov, ki obstajajo na trgu, zelo, zelo visoka. Poleg zgodovinsko visoke stopnje zadolženosti držav, podjetij in posameznikov je najpomembnejše za vsakega posameznika to, kako se  bo trenutna situacija razpletla. Že neodvisno poročilo banke BIZ iz leta 2007, ki govori o nevzdržnosti zadolževanja in nujnosti bankrota zahodnih, zadolženih držav, predvideva dva razpleta trenutne situacije. Oba razpleta bosta, po njihovem mnenju, prinesla visoko inflacijo, ki je vedno uničevalec srednjega razreda. Pri takšnih informacijah je tako danes nujno, da se vsak posameznik vpraša: Kako in na kakšen način se ustrezno zaščititi pred prihodnjim razvrednotenjem premoženja? Nepoučen posameznik na to nima odgovora, velikokrat pa ga nimajo niti finančniki, borzniki, bančniki, novinarji, politiki, itn... Glede na negotovo situacijo, ki vlada, je zelo iskreno povedati, da je prihodnost izredno negotova. Lahko pa seveda pogledamo v zgodovino in primerjamo trenutno situacijo ter medsebojne naložbene razrede, da ugotovimo, kam bi se danes izplačalo investirati del premoženja za  prihodnjo zaščito. Vsekakor se nam, pri zelo podrobnih primerjavah, kot izjemno podcenjen in zanimiv zdi trenutno rudarski sektor - delnice proizvajalcev surovin, posebej plemenitih kovin. Zgodovinsko gledano je namreč med sektorjem fizičnega zlata in srebra ter rudarskimi podjetji, ki te dve kovini pridobivajo, nastala velikanska vrzel, največja v zadnjih 30 letih. Za primerjavo, zlato je že 12 let v bikovskem trendu rasti, delnice proizvajalcev zlata pa so že skoraj 15 let v obratni situaciji, torej v negativnem, medvedjem trendu. To je zelo lepo razvidno tudi iz zgornjega grafa, kjer vidimo, da je nivo potrebnega zlata v gramih s katerim lahko kupimo eno točko indeksa XAU (indeks različnih proizvajalcev zlata in srebra), krepko pod nakupnimi nivoji. Ne le to, iz grafa lahko vidimo, da so delnice zlatih rudnikov izrazito podcenjene v primerjavi s fizičnim zlatom in da se pri teh delnicah ponuja izredna, zares zgodovinska nakupna priložnost. Zelo poznan in priznan svetovni finančni analitik (ki smo ga gostili tudi na enem izmed Kongresov plemenitih kovin in surovin) James Turk, avtor zgornjega grafa, vidi v tem življenjsko priložnost za investicijo, ki ima zelo, zelo velik potencial v prihodnosti (seveda tudi pripadajoče rizike, se razume!). Turk meni, da je ta graf najpomembnejši graf v letu 2012 in da se tukaj vsekakor ustvarja zgodovina, saj se takšne naložbene priložnosti ponovijo samo na nekaj let. Njegovo mnenje je vsekakor, da bodo v prihodnosti izbrana rudarska podjetja lahko dosegala donose primerljive z donosom Appla, ki je v dobrem desetletju porasel tudi za faktor 70-krat od svoje najnižje vrednosti. Ne glede na priložnosti pa je tukaj potrebno omeniti, da ima vsaka naložba tudi svoje rizike in slabosti, zato je nujno, da posameznik v ta sektor zaupa zgolj del premoženja in šele po predhodnem posvetu s strokovnjakom. Glede na depresivno stanje delnic rudnikov v zadnjih 15 letih je vsekakor nemogoče, da bi se ta trend še dolgo nadaljeval in tako je zdaj resnično dober čas, da se z delom premoženja vstopi na ta trg. Ravno zaradi časa krize namreč na trgu obstojajo tudi priložnosti, ki so, prav zaradi krize in težke situacije, še toliko večje in zgodovinsko neponovljive. Kajti, kot je dejal že Warren Buffet: ˝Ne obstajajo dobre in slabe tržne razmere. Obstaja samo napačna strategija. Vsaka slabost namreč za seboj potegne velike prednosti. Moraš jih samo prepoznati in jih izkoristiti.˝ Ne dovolite si, da bi v zgodovinsko tako pomembnih trenutkih izbrali napačno strategijo in da ne bi izkoristili zase in za vaše najbližje informacij, ki so vam na voljo!

Še sreča, da ni inflacije...

V zadnjih mesecih se veliko pogovarjamo o tem, kako naraščajo cene pogonskih goriv, predvsem bencina, dizla in kurilnega olja. Razlogov za rast cen je več, vsekakor pa sta med najbolj pomembnimi predvsem negotovost na Bližnjem vzhodu (Iran!), predvsem pa monetarna politika zadnjih nekaj let (tiskanje denarja in razvrednotenje le tega). Poleg politične in gospodarske negotovosti je tako eden izmed glavnih razlogov za krepitev cen nafte na svetovnih trgih vsekakor ekspanzivna monetarna politika, ki jo Ameriška centralna banka (FED) za spodbujanje gospodarstva, odkupovanje manjvrednih vrednostnih papirjev iz trga (hipotekarne in državne obveznice) in predvsem dolivanja likvidnosti v bančni sistem pospešeno opravlja zadnja štiri leta. Posebej ponudba novega denarja zmanjšuje vrednost le tega in zato se surovina (nafta), izražena v denarju tudi podraži, saj je potrebno za enako količino surovine dati vedno več manjvrednega papirnatega denarja. Iz vsakega enostavnega priročnika o inflaciji boste našli zapisano, da sta prekomerna ponudba denarja in inflacija neločljivo povezani. Še več, v kolikor se ekspanzivno povečuje količina denarja v obtoku (kar se zadnja leta tudi dogaja), tako se empirično pojavi tudi visoka inflacija. Vedno več denarja v obtoku namreč izzove vedno višje cene in s tem posledično na kupni moči izgubi tudi denar. Lep primer tega so cene naftnih derivatov, ki so v zadnjih 15 letih tudi v Sloveniji zelo poskočile. 95-oktanski bencin se je tako v 15 letih podražil za kar 356,6 odstotkov, dizelsko gorivo za 337,5 odstotkov, kurilno olje pa za kar 498,9 odstotkov v enakem obdobju. Zelo nazoren grafičen prikaz imate v zgornjem diagramu, ki dokazuje, kako zelo so se podražili naftni derivati od leta 1997 pa do prve polovice leta 2012. V kolikor ste preračunano samo s cenami goriva želeli ohraniti kupno moč vašega denarja, ste morali v tem enakem obdobju (15 let) na svoji naložbi narediti najmanj takšen donos, kot so se podražili naftni derivati. Torej, vam je morala naložba v 15 letih prinesti reci in piši vsaj 500%, da ste ohranili kupno moč. V kolikor niste uspeli pridelati takšnega donosa, ste realno izgubili na vaši kupni moči oziroma za enak denar danes dobite veliko, veliko manj - in to ne le bencina, marveč tudi večine življenjskih potrebščin, nujnih za normalno življenje. V obdobju zadnjih 15 let so vam lahko takšen donos zagotovile le kapitalske naložbe (zlato, srebro, nepremičnine, delnice), nikakor pa ne denarne naložbe (depozit, državne obveznice, denar doma). Še bolj pomembno kot do danes, pa bo vprašanje ohranitve kupne moči izrazito na preizkušnji naslednja leta. Naraščajoče cene naftnih derivatov so ponavadi le eden izmed prvih znanilcev upada kupne moči denarja in so ponavadi indikator za prihajajočo višjo inflacijo. V takšnih časih je tako zelo dobro pregledati, katere naložbe so še resnično ˝varne˝ in pri katerih naložbah lahko v prihodnje pride do razvrednotenja vrednosti in s tem tudi do večjih izgub za posameznika, ki takšne naložbe ima. Vsekakor se nič dobrega ne obeta denarnim naložbam, ki praviloma v razmerah povišane inflacije krepko izgubijo na vrednosti. Kajti, do danes nismo iz uradnih medijev slišali kaj o tem, da bi bila inflacija že nevarna, ali pa da je inflacija visoka in kakšen vpliv ima lahko na vaše premoženje, itn... Seveda iz javnih medijev teh opozoril ne bo, ker mediji operirajo s statistično inflacijo, v katero je za ˝mirnejši˝ izračun zajetih kar nekaj stvari, ki ne vplivajo na kupno moč vašega denarja in ne vplivajo na izračun kupne moči vašega gospodinjstva. Zatorej podatek o statistični inflaciji, ki se giblje nekje okrog 2% letno ni realen podatek o tem, koliko izgubimo kupne moči v primerjavi  z dobrinami, ki jih moramo kupovati (predvsem hrana, obleka, pogonska goriva,...) Realni pokazatelji za višjo inflacijo so vedno cene nafte, zlata in rast cen življenjskih potrebščin. Glede na rast teh cen vemo, da je inflacija že na delu. Kaj bo šele, če se v prihodnjih letih uresničijo napovedi o tem, da bo inflacija resnično visoka, ali da lahko, kot pričakujejo nekateri, pride celo do hiperinflacije. Iz tega stališča bodo čez nekaj let današnje cene zlata, srebra in seveda tudi naftnih derivatov videti smešno poceni. Zato ne vem, če danes še čisto drži, ko pravijo nekateri: Še sreča, da ni inflacije..

Ali je že čas za nakup nepremičnine?

Nepremičnine, kot naložbena možnost, so zelo cenjene po celem svetu, še nekoliko bolj pa pri nas, v Sloveniji. Namreč, Slovenija je še vedno vodilna država v Evropi po lastništvu nepremičnin na prebivalca, kar v prenesenem pomenu pomeni to, da ima skoraj vsak Slovenec svojo lastno hišo. Delno to slovensko lastnost dobro opišeta dva dejavnika iz zgodovine. Prvi dejavnik je gotovo razlika v standardu povprečne družine. V prejšnjem sistemu in v času privatizacije (od leta 1991 dalje) je bil standard povprečne družine veliko višji kot danes in tako si je lahko vsak posameznik privoščil gradnjo svoje lastne nepremičnine ali odkup stanovanja in je ob tem živel povsem normalno. Drugi faktor pa je vsekakor davčni vidik, saj v Sloveniji še ne poznamo davka na nepremičnine, kot ga imajo v večini ostalih držav v Evropi in ki predstavlja kar precejšen letni strošek za lastnika nepremičnine. Ob upoštevanju teh dveh faktorjev, posebej prvega, je število lastniških nepremičnin seveda naraščalo (ne samo pri nas, tudi drugod po svetu se je v zadnjih 15 letih pospešeno gradilo tako zasebne kot tudi poslovne objekte), a je trend od leta 2008 v upadu. Zakaj? Predvsem zato, ker je življenjski standard večine ljudi upadel in se tako danes lahko (v večini) gradi samo in zgolj še na kredit. Poleg tega pa je gradnja nepremičnine skladno z rastjo cen v zadnjih letih postala velik zalogaj, ki ni več dosegljiv povprečnemu posamezniku. To je bil jasen signal, da se nepremičnine nahajajo v tako imenovanem ˝premoženjskem balonu˝, ki je bil ustvarjen zaradi ohlapnega nadzora in predvsem poceni kreditiranja s strani centralnih in naprej tudi poslovnih bank. Kot vemo, je balon cen nepremičnin v letu 2007 v ZDA povzročil začetek trenutne krize, temu upadu pa so sledili upadi cen nepremičnin tudi po drugih delih sveta (Irska, Španija, Portugalska, Grčija,itn...), nazadnje tudi pri nas. Iz tega vidika bi že lahko sklepali, da se torej po poku balona zdaj že izplača investirati svoj denar v kakšno nepremičnino v Sloveniji, a sam menim, da trenutno še ni pravi čas za investicije v nepremičnine, posebej ne zaradi naslednjih treh točk: 1. Zgornji graf (za povečavo kliknite na sam graf) dokazuje, da so cene nepremičnin v Sloveniji do zdaj upadle neprimerno manj kot v katerikoli od hudih kriz v primerljivih državah na grafu v zadnjih 40 letih. Graf več kot nazorno dokazuje, da padec cen nepremičnin Slovenijo še čaka in po nakopičenih težavah sodeč bi se to moralo zgoditi najmanj v naslednjih dveh letih. 2. Pričakovano zaostrovanje krize na bančnem področju bi lahko končno prisililo največje lizingodajalce ter kreditodajalce za nepremičnine v Sloveniji k prodajam nepremičnin, ki jih za zdaj še držijo v svojih rokah in jih ne želijo prodajati pod ceno, za katero smatrajo, da je tržno primerna. Ker so se težave z odplačevanjem lizingov in kreditov že pričele, je za pričakovati, da bi lahko v naslednjih 9 mesecih banke dale na trg večje število nepremičnin. Vprašanje je le, ali jih bo trg sprejel po ceni, ki jo želijo iztržiti bankirji. Po podatkih Banke Slovenije je namreč v Sloveniji na trgu kar 16.000 novozgrajenih stanovanj ki so bila postavljena z bančnimi posojili. In menda, po mnenju poznavalcev, večina od teh stanovanj ostaja neprodana. 3. Kupna moč posameznikov je v upadu in če gre verjeti napovedim dr. Marca Fabra in Geralda Celenteja, se bo zahodni svet v naslednjih 2 letih soočil z največjim upadom standarda in najvišjo brezposelnostjo po 2. Svetovni vojni. Kaj pa pomeni manjša kupna moč za nakupe nepremičnin? Bo sklenjenih poslov v bodoče več ali manj? Kaj to vse skupaj pomeni za cene nepremičnin? Ob upoštevanju vseh teh vidikov se danes nakup nepremičnine še ne kaže kot najboljša priložnost. Seveda je ob tem tako potrebno izključiti, če kupujete nepremičnino, ker si morate nujno rešiti svojo bivanjsko situacijo (v tem primeru cena ni tako zelo pomemben dejavnik!) in seveda, če ste že izkoristili kakšno dobro nakupno priložnost in kupili nekaj krepko pod tržno ceno. Za vse ostale pa velja upoštevati, da so cene pri nas še vedno neprimerno visoke in da ob pričakovanem scenariju v bodoče lahko pričakujemo konkreten popravek cen navzdol (posebej na območjih, ker so cene v preteklih letih prerasle normalne nivoje). Zato bi veljalo v trenutni situaciji varčevati in počakati na to, da trg zmaga in se tudi pri nas uveljavijo cene, kjer bo povprečna mlada družina lahko prišla do svojega stanovanja po normalni poti in ne tako, da se mora za naslednjih 30 let odpovedati vsemu ostalemu!

Nouriel Roubini: Kriza se bo poglobila...

Še dandanes marsikateri politik ali novinar rad reče, da finančne in s tem tudi gospodarske krize, ki jo trenutno preživljamo, ni bilo nikakor mogoče napovedati, saj se je zgodila povsem nepričakovano in nenadno. Takšno ˝besedičenje˝ lahko kupijo samo nepoučeni posamezniki, vsi ostali vemo, da so pred krizo obstajala resna opozorila s strani pretkanih mislecev, kot so dr. Marc Faber, Robert R. Prechter, Kenneth Rogoff in seveda Nouriel Roubini. Vsi ti se že daleč pred krizo opozarjali na nekatere signale, ki so dali jasno slutiti, da se lahko konča dolgotrajno obdobje blaginje in da lahko nastopi huda kriza s še hujšimi posledicami. Prav Roubini je v svoji knjigi (ki je prevedena tudi v slovenski jezik) Gospodarska kriza opisal, da sta pri poku nepremičninskega balona glavno vlogo odigrali krediti in dolgovi, saj so le ti naraščali enako ekspanzivno, kot cene nepremičnin, ki so se nato zlomile. Balon se je vsekakor lahko napihoval samo zaradi tega, ker so imeli investitorji lahek dostop do kreditov - in balon se ni ustvarjal le v ZDA, marveč tudi po drugih delih razvitega sveta, predvsem pa tudi v EU. Ko je balon počil, je bilo igre konec, bančni sistem ter vlagatelji pa so se naenkrat pričeli soočati z nepopisnimi izgubami. Ne glede na to, da se je večina izgub v Ameriki že socializirala (izgube bank in monetarnega sistema so pokrili davkoplačevalci!), se s tem težava nikakor ni rešila, saj zdaj dolgovi postajajo breme družbe in ti gromozanski dolgovi lahko povzročijo veliko dolžniško krizo (na katere začetku smo zdaj tudi v EU območju) in zelo negativno vplivajo na dolgoročno gospodarsko rast. Kot dodaja tudi Roubini, lahko nato v ekstremnih primerih ta vrsta bremen vodi v neplačilno sposobnost držav in to je vsekakor manever, ki zlahka sproži začetek obdobja nevarno visoke inflacije. Po njegovem mnenju smo tako šele na samem začetku gospodarske krize, saj smo do sedaj čutili le potresne sunke. To pomeni, da najhujše vsekakor šele prihaja. Finančna kriza je do sedaj namreč le povečala dvom v kredibilnost določenih držav, kot so Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Španija, Velika Britanija. Nekatere od teh držav se bodo pod težo dolgov in bremen vsekakor sesedle, kar pa lahko po Roubinijevem mnenju pripelje celo do propada evra in velike grožnje za Evropsko unijo, ki bi se lahko potopila v kaos, kakršnega sta izkusila Argentina v letu 2002 in Islandija v letu 2008. Da ob tem niti ne omenjamo težav ZDA in njihove valute dolar, ki je prav tako pred resno preizkušnjo, ki pa je glede na obnašanje vodilnih na FED-u verjetno ne bo vzdržal. ZDA so namreč trenutno največji svetovni dolžnik in svetu dolgujejo kar 3.000 milijard dolarjev in imajo ob tem še letni deficit v svoji tekoči bilanci v višini kar 400 milijard dolarjev letno! Te številke matematično utemeljujejo bankrot, ki se bo, po mnenju avtorja, dogodil v bližnji prihodnosti. Svoje utemeljitve sicer Roubini izpeljuje predvsem iz zgodovinskih modelov, ki kažejo, da so se v preteklosti bančne krize, kakršna je danes, pogosto sprevrgle v plačilne nezmožnosti držav in valutne zlome. Gospodarstva, ki so utrpela posledice pokov balonov, so propadala kljub morda blažjim kratkoročnim posledicam bančnih kriz, na koncu pa so krizi podlegli prav vsi, saj postanejo skozi čas krize vsi nevarno ranljivi. Vemo namreč, da se države, prizadete zaradi finančne krize lahko opotekajo, ker jih krediti, najeti v dobrih časih, priklenejo k tlom ob tem pa so dodatno izčrpane še zaradi socializacije privatnih izgub. Naslednji korak je nesolventnost ter visoka inflacija in vnovič - zlom valut! Na tej točki se trenutno v nahajamo tudi mi. Glede na veliko pomanjkanje reform ter nadzora nad finančno industrijo in glede na velika politična nesoglasja (tako v ZDA kot tudi v EU) obstoja precej velika možnost, da bomo zakorakali še globlje v samo krizo in da bomo še nekaj naslednjih let nosili posledice.

Pripravite svoj portfelj, prihaja 3. Svetovna vojna!

Zdaj že dober mesec nazaj se je vnovič oglasil dr. Marc Faber, eden izmed najboljših prognostikov finančne in ekonomske politike. Dr. Doom (kot ga imenujejo mediji), ki je zelo poznan po svojih pravilnih napovedih in dobrih naložbenih nasvetih, je tokrat dobesedno šokiral medijo z izjavo, da si naj vsak posameznik trenutno prilagodi portfelj obstoječih naložb glede na 3. Svetovno vojno, ki se po njegovem približuje. Glavni vzrok za pričetek globalne vojne Faber vidi v tem, da bo Japonski potres za seboj potegnil velikanske obnovitvene načrte, ki bodo pripomogli k visoki inflaciji na Japonskem, s čimer bi se Japonska lahko prvič v zgodovini odvrnila stran od ameriških obveznic. Faber je kot ključni argument za vojno izpostavil predvsem politični in gospodarski vzpon Kitajske. Kitajska namreč v zadnjem desetletju močno krepi svojo zastopanost na surovinskem trgu in privatizira zadnja znana nahajališča surovin in energentov na svetu, s čimer aktivno pretaplja svoje dolarske naložbe v naložbe realnih vrednosti. Ravno danes je bila tudi objavljena novica, s katero so Kitajci sporočili, da želijo čimorej zamenjati 2.000 MRD dolarjev iz papirnate oblike (obveznice) v realne vrednosti za ekonomijo in razvoj (surovine) - Kitajci naj bi to naredili v zelo kratkem času. Sočasno s temi dogodki naj bi se po Fabrovem mnenju v svetu v nadaljnjih 3 letih ekonomske težave zelo zaostrile, ob vnovičnem ˝kvantitativnem sproščanju˝ (QE) ameriške centralne banke (FED) pa bo monetarna nestabilnost lahko privedla do večjih konfliktov na svetu, ki bi potencialno lahko vodili v začetek 3. Svetovne vojne. Marc Faber je v kratkem intervjuju zatrdil, da bo Ameriška centralna banka vseskozi nadaljevala s svojo politiko tiskanja dolarjev in da bo to največjo svetovno valuto pripeljalo do bridkega konca - vse do razvrednotenja skozi hiperinflacijo. Takšni pogoji so po Fabru idealni, da se bodo največji upniki Amerike (Japonska, Kitajska, Savdska Arabija) zamislili o vrednosti naložb v ameriške dolžniške vrednostne papirje (obveznice) in ustrezno temu bodo verjetno tudi reagirali, kar bi lahko privedlo do oboroženih konfliktov, posebej na področjih, bogatih s surovinami. Zanimivo je predvsem to, da je trenutno početje FED-a še edino, kar Ameriški centralni banki preostane - torej, da preprosto tiska denar in da stare dolgove pokriva z novim zadolževanjem. In da podkrepim, da je FED res edini krivec za padec vrednosti dolarja, še tale primerjava: Od leta 1774 do leta 1912 (torej, v 138 letih) je ameriški dolar izgubil 20 odstotkov svoje kupne moči. Za nekaj, kar je bilo leta 1774 mogoče kupiti za 100 dolarjev, je bilo leta 1912 potrebno odšteti 120 dolarjev. Leta 1913 je bila nato ustanovljena Ameriška centralna banka - FED. V 97 letih njenega obstoja je do leta 2010 vrednost ameriškega dolarja izgubila 95,6 odstotka vrednosti. Kar je leta 1913 stalo 100 dolarjev, je v letu 2010 stalo kar 2.270 dolarjev! Takšnemu upadu vrednosti bo gotovo sledilo popolno razvrednotenje papirnatega denarja. Tako je tudi Faber svetoval, da se odprodajo vse denarne naložbe (predvsem obveznic držav ali podjetij ter bančne vezave), svetuje pa naložbe v plemenite kovine, surovine in nekatere zanimive delnice s področja surovin in energentov. V takšni razdelitvi portfelja Faber vidi edino možnost za ohranitev realne vrednosti premoženja v prihodnjih letih. Sam menim, da bo ohranitev vrednosti premoženja v prihodnjih letih največji izziv za večino naložbenikov in varčevalcev.

Kitajska surovinska lakota ne pozna meja

Z eno izmed zadnjih objavljenih novic o graditvi novega ˝supermesta˝ Kitajska dokazuje, da ji trenutno ni para na svetu. Ne pri pospešenem razvoju in ne pri lakoti za surovine, ki mora ta pospešeni razvoj tudi hraniti. Kajti, Kitajska se je namreč odločila, da bo v eno samo ˝supermesto˝ povezala kar devet milijonskih mest. Za primerjavo, površina ˝supermesta˝ bo za približno dve Sloveniji, v njem pa bo nastanjenih kar 42 milijonov ljudi. Projekt, ki se bo razvil na jugu Kitajske bo kar 26-krat večji od Londona s predmestji, dokončano velemesto pa bo h kitajskemu gospodarstvu prineslo kar desetino celotne proizvodnje (glej sliko zgoraj, ki ponazarja obstoječa mesta in bodoče skupno povezano mesto). Neustavljivi Kitajci tako računajo, da bodo v naslednjih 6 letih povezali prometne zveze (gradili bodo kar 29 novih železniških prog dolžine 4.000 kilometrov!), energetske vire, vodno oskrbo in telekomunikacijsko omrežje za vseh devet mest, kar bi jih stalo nekje okrog 250 milijard ameriških dolarjev. Poleg cene pa je predvsem zanimivo, kakšno velikansko povpraševanje po surovinah bo povzročil takšen gradbeni in gospodarski čudež, ki pa na Kitajskem ni osamljen. Zakaj? Okolica Pekinga in Šanghaja se namreč sunkovito spreminja in ti dve mesti se poleg središč izredno širita tudi s svojimi predmestji. Po nekaterih pričakovanjih naj bi se namreč do konca tega desetletja v ti dve mesti preselilo kar od 50 do 100 milijonov ljudi, v predmestja pa še nekje med 10 do 25 milijonov ljudi. Takšen razvoj vedno zahteva tudi prepotrebne vire, predvsem energijo in surovine. In ravno zaradi takšnega ekspanzivnega razvoja doma in trenutne finančne krize globalno Kitajska že najmanj od leta 2000 dalje izvaja hudo bitko na trgu surovin v obliki ˝hladne vojne za surovine˝, ki poteka med najbolj razvitimi državami in državami v razvoju. Hladna vojna za surovine pomeni, da trenutno na svetu poteka zadnja faza privatizacije zadnjih znanih potencialnih nahajališč gospodarsko pomembnih surovin, pri katerih so Kitajci prisotni predvsem z udeležbo v podjetjih in preko ˝kupovanja˝ eksploatacijskih pravic za izkop surovin na različnih območjih. Tako so Kitajci med vodilnimi državami na območju celotne Afrike in so tam trenutno najmočneje prisotni - predvsem v Kongu (baker, kobalt) in tudi v Sudanu in Libiji (nafta) ter ostalih državah. Železovo rudo in premog Kitajci že nekaj let uvažajo iz Avstralije, kjer trenutno potekajo dogovori tudi o potencialnih nakupih urana in zemeljskega plina. Med drugim so Kitajci močno prisotni tudi v Latinski Ameriki, posebej pri nahajališčih različnih surovin v Argentini, Mehiki in Braziliji. Zanimivo dejstvo pa je pri Kitajcih opaziti v zadnjih letih pri plemenitih kovinah, posebej pri zlatu in srebru. Pred dvemi leti je namreč največji delujoči Kitajski rudnik zlata postal največji rudnik na svetu (takrat so s prestola po več desetletjih izrinili rudnik zlata iz Južnoafriške republike), a iz bilanc države gre opaziti, da zlata in srebra Kitajci sploh ne izvažajo. Ravno nasprotno, v zadnjih letih so potrojili uvoz zlata in srebra v državo in tudi svojim državljanom preko nacionalne TV sporočajo, da naj za svoje premoženje kupujejo plemenite kovine. Le zakaj? Osebno se bojim, da gre vse to početje v smeri, da želijo Kitajci v naslednjih desetih letih obvladovati celotno področje surovin na svetu, s čimer bi posredno lahko obvladovali celoten svet. Ker po obdobju krize bo najmočnejši prav tisti, ki bo za razcvet gospodarstva posedoval surovine. V tem trenutku tako hladna vojna za surovine še nikakor ni končana, ampak realno v prihodnosti obstoja celo riziko morebitnih oboroženih konfliktov za prevlado na trgu surovin. Zadnji spopadi in vstaja arabskih narodov to dokazujeta. Tako je tudi razočarani Gadafi pred dnevi zaradi kritiziranja močno okrcal zahodne države in jasno dejal: ˝Zahod bo pozabljen in pod nosom se lahko obrišejo tudi za vse naftne posle. Ti bodo od sedaj naprej šli v roke ruskih, kitajskih in indijskih podjetij!˝ Samo dober teden dni po tej uradni izjavi (v soboto, 19-ega marca 2011) se je zgodil prvi napad zahodnih sil na Libijo. V akciji sodelujejo poleg Francije še Velika Britanija in ZDA. Uradno so te sile izjavile, da želijo ˝zaščititi civilno prebivalstvo˝ pred ˝zlobnim˝ Gadafijem. S takšnimi dogodki obstoječa hladna vojna za surovine dobiva nove, veliko večje politične in gospodarske razsežnosti.